Od morja do gorja 11

Vasica Brezje leži pod grebenom Stola (Gran Monte), ki se dviga 1636 m pod nebo. Čeprav greben nima izrazito strmega pobočja, je s svojim podolgovatim masivom v smeri vzhod−zahod pravi nastopač. Ampak v vas smo prišli izpod slapa Beli potok, enega izmed izvirov skrivnostno lepe Nadiže, ki navdihuje pesnike in pisatelje, tudi tiste ljudske, ki znajo skozi verze reko odlično opisati. Sredi vročega poletja pretok vode nikjer ni bil največji, vodostaji potokov in rek v dolinah so bili zmerni, hudourniške struge precej prazne, kar nam je zagotavljalo varno nadaljevanje osnovne poti, brez okljukov in obhodov. Prav milostno se nam je zdelo hoditi pod mogočnim grebenom sredi predalpskega sveta, to poletje odetega v petdeset odtenkov zelene barve. Vremenska napoved in radarska slika sta napovedovali teden dni čiste poezije, kar je odlično sovpadalo z našo pohodniško časovnico. Po dobri uri zmerne hoje, ko je šumenje bele vode še zvonilo v glavi, smo prišli v Brezje, spet iz zgornje strani. Nastanitev naj bi bila v prvi hiši v vasi, za nas torej zadnji. Ponovno se je bilo treba spustiti do cerkve in naprej mimo vaške gostilne do hostla La Vrata Gialla.

»Dober dan,« sem pozdravil prvo in edino živo dušo, ki smo jo srečali na ulici v zgornjem »becirku« vasi. Pred menoj je stal temnolas in koščen mož, na dvorišču je imel parkiran manjši peugeot goriške registracije.

»Dober dan, kako vam lahko pomagam?« se je prijazno odzval na naš pozdrav.

»Radi bi prespali v Brezju. Ali morda veste, kje je hostel La Vrata Gialla?«

»Joj, prvič slišim zanj, veste, sem prihajam le na vikend,« se je začel opravičevati in pojasnjevati, da zares nima pojma, kaj je v vasi. »Najbolje bo, da stopite do cerkve, zraven je gostilna in vprašate,« je svetoval in nam zaželel srečno pot.

V kraju je nekoč živelo 300 ljudi, ki so bili večinsko kmetje in pastirji. Potem sta prišli dve svetovni vojni in zdesetkali narod. Po drugi vojni so Brezjani večinoma odšli s trebuhom za kruhom. Veliko se jih je odselilo v Francijo in Švico, pa tudi na drugo stran velike luže, v Kanado in celo Brazilijo. Ko je težko, ima po navadi še hudič mlade. Tako je rušilni potres v Breginjskem kotu leta 1976 skoraj popolnoma uničil idilično alpsko vasico. Tradicionalne hiše so nadomestile nadomestne montažne in ostale za zmeraj. V Brezje se je vrnilo petnajst stalnih prebivalcev, vsi ostali se le vračajo nazaj na svoje vikende.

 

 

Miroslav Košuta

Beneška narodna

Čez tri gore,

čez tri dole,

čez tri vode

iz treh dolin

 

najprej po svetu

oče gre,

za njim hiti

še sin.

 

O kaj pa boš zdaj ti,

čečá,

kaj delaš sama tu doma?

 

Tako odide

tudi hči,

tam v širnem svetu

se zgubi

 

in s tem je konec

besedi.

 

Po stopinjah svojih prednikov je odšla tudi Martina in se vrnila v rojstni kraj stare matere. Ob glavni in edini ulici, na hišni številki 2, je skupaj s prijatelji obnovila hišo in odprla B&B. Martina je v Brezju od maja do konca septembra, čez zimo je inštruktor smučanja v Savojskih Alpah v Franciji, po zimski sezoni se vrne v Videm in čaka, da se nad italijansko Irsko umirijo dežni oblaki. Remko in Papak sta prva prišla do hiše številka dve, sam sem se še motal okoli cerkve, ki je bila seveda zaprta. Pokukal sem v bar, ki naj bi imel tudi sobe in pico v ponudbi. Ampak v gostilni ni bilo nikogar, razen muh, ki so brezglavo krožile in brenčale. Pravzaprav je bil prvi vtis precej beden, zato pa je bilo toliko bolj veselo pri drugi hiši s spodnje strani, prvi z leve v smeri vasi, takoj čez mostiček:

»Pri vas bi radi prespali, ali imate prosto sobo?« je Remko vprašala Martino.

»Če imate rezervacijo, ne bo težav, z veseljem, sicer so žal vse sobe zasedene,« je odgovorila mlada skrbnica, ki je razumela, da dva – ona in on – iščeta zasebno sobo. S sklonjeno glavo sta me počakala v odprtem baru na dvorišču, z vrčkom odprtega svetlega piva.

»Nič ne bo z našim spanjem, bomo morali nazaj po cesti v vaško gostilno, tam imajo tudi sobe. Lahko bi sicer spali pod milim nebom v visečih mrežah, a je menda preveč vlage ponoči,« je vidno žalostna nadaljevala Remko.

 

 

Compañera sta v stilu svetovnih prvakov izpraznila pol litra točenega piva. Pred drugim krogom smo želeli oditi nazaj v vas in si pred popivanjem zagotoviti ležišče. V zraku je ostalo spanje v Gialli, ki je bilo za nas tako prikladno; prvič – bili smo že na lokaciji, drugič – Martina je bila super prijazna, tretjič – bar je bil odprt do večera, četrtič – imela je lepo opremljeno jedilnico, in petič – imela je lastno kuhinjo. Poskusil sem tudi sam: »Martina, kaj res ni več nobene možnosti, mislim na skupna ležišča?« sem jo roteče vprašal.

»Skupna ležišča so na podstrešju in še vsa prosta, le previdno je treba hoditi po montažnem podu, ker so spodaj zasebne sobe. Če mi obljubite, da boste tiho kot miši, vas spustim gor. Za ceno deset evrov dobite tudi možnost souporabe kuhinje. Itak pa boste sami v njej, saj ste edini tovrstni gostje.«

 

 

»Veselje, kakšno veselje, imamo ˈkrevetˈ,« sem vzkliknil Remku in Papku, ki sta takoj naročila drugo rundo piva. »Drugič pa vprašajta za skupna ležišča, ne pa za sobo, telička,« sem se poigral z njima. Zamere ni bilo, pohodniško-gobarski dvojec je iz vrečke potegnil jurčke, Martina pa je prinesla na mizo potujočo trgovino. Izbrali smo testenine, jušno kocko in čebulo, olje in začimbe so bile prosto ponujene v kuhinji. Remko je bila glavni kuhar, Papak pomočnik. V največjem loncu sta začela pripravljati gobjo mineštro, v resnici GoŠtro – vse v enem. Medtem ko smo čakali, da se je jed do konca skuhala, je Papak v baru naročil predjed: sir s plemenito plesnijo, furlansko salamo in svež kruh, za poplaknit pa buteljko malvazije Cozzarolo. Kmalu je Remko prinesla tudi toplo jed. Kot pri norcih so dišali prepovedani jurčki, še njihov karpačo smo jedli, saj ga je pripravil naš istrski gurmanček. Konec dober, vse dobro, bi rekli modri ljudje. Uspešni kuharski misiji smo nazdravili s še eno steklenico rujnega. Tudi Martina je prišla poizkusit kuharsko mojstrovino.

 

 

»Če ne bi jedla, ne bi mogla verjeti!« nas je pohvalila mlada oskrbnica. Kramljali smo o starih časih, o babici in deževnih dnevih v tej vremenski valilnici dežnih front. Če bil bi sam na poti, takšnega večera, s takšno kulinarično izkušnjo ne bi bilo. Ampak, tudi to je del Camina, druženje v albergu po naporni hoji, zgodbe s poti in življenja ter pesem v temno noč.

Prijateljčka sta medtem, ko sem pisal dnevniške zapise, po šolsko pospravila kuhinjo. Ostala nam je pest testenin in jušna kocka.

»Kaj naj s tem naredim, naj vse skupaj pustim na pultu?« je vprašala Remko. Čeprav bo nekaj gramov več v mojem nahrbtniku, sem ji rekel, da bom nosil s seboj vsaj eno etapo. Morda nam pa še prav pride. Ironija večera je bila ta, da smo v čisti tišini prvi odšli spat na naš podest. Čez dobro uro so legli k počitku tudi spodnji mladi pari. Vse do jutra je šelestelo, zdaj v eni zdaj v drugi sobi. Le podstreha se je zdela kot jesensko drevo, ki so mu že zdavnaj odpadli vsi listi.

 

 

 

 

Podobne teme:

• Od morja do górja 4
• Od morja do górja 7
• Od morja do górja 5
• Od morja do górja 9
• Od morja do górja 6