Leto 3/ št. 29; Turizem koronavirusne dobe

Novodobni turizem je do nedavnega veljal za najbolj progresivno gospodarsko vejo globalnega razvitega sveta. Internet, ki je že zdavnaj spodnesel turistične agencije, je postal glavni komunikator, on line-booking pa praksa, ki se je hitro prijela.

V človeški naravi je, da hlasta po neznanem, privzgojena vzgoja nas Slovencev pa je šla predvsem v dveh čudnih smereh; hodi v šolo, da ti ne bo treba delati, in vse, kar diši po tujem, je pač boljše in bolj »fensi« kot domače.

Zdi se, da smo tej doktrini sledili vsi po malem, skladno s filozofijo črednega nagona, pa tudi pregovorno, z mislijo – človek, imej se rad, in egoistično skrbeli le za svojo rit, dokler pač gre.

Potem pa nas je zadel nevidni sovražnik, tokrat globalni, ki je podobo postersko objavljenih medmrežnih reklamnih objav, ki nimajo prav veliko skupnega z realnostjo, močno prizemljil in spravil v samoizolacijo.

Virus je tako v enem dnevu spremenil svet in pometel z vsem, kar je nastalo kot veleumni miselni in materialni dosežek civilizacije, ki hlasta po doživetjih, dobičku, denarju, materializmu in ga briga za naravo, okolje, planet, za sočloveka, za živali in vse drugo, kar v izobilju svoje zaplankanosti brez težav tudi spregleda.

Naj pojasnim, kako sem tudi sam občutil čas do koronavirusa. Na pamet mi ni prišlo, da bi dopustoval v lepi naši domovini. To sem počel le ob koncu tedna, če sem bil slučajno doma. Dopust pač pomeni morje, in na 46 km slovenske obale, na kateri imamo vse od tovorne in potniške luke, skladišč energentov, pristanišč, školjčišč, marin, hotelskih plaž, kampov in še kaj bi se našlo, enostavno zmanjka prostora za mojo brisačo. Sploh pa so nas številke izučile, da merimo svojo uspešnost po številu nočitev in prihodov na destinacijo, zasedenostjo kapacitet in števila tujcev, sploh, če ti prihajajo iz zahodnih držav.

Koga briga domači gost, domačini v turističnih krajih itak ne dopustujejo, ker nimajo časa, saj je čas sezone ugoden za druga priložnostna, taka in drugačna dela, zato ga ne velja izpustiti. Vsi drugi pa naj se zaženejo k južnim sosedom, kjer smo Slovenci že sedaj najštevilčnejši vseletni gostje in tudi sicer na izredno visokem 2. mestu, če upoštevamo našo številčno mikro-nacijo, pa smo sploh fenomeni.

Celo turistični strategi so nagovarjali k masovnemu turizmu, krojenemu za tujega gosta, zanj so bile pripravljene tudi globalne oglaševalske akcije. Razvijajoče se azijsko tržišče in odmaknjena eksotična Avstralija pa nov target.

V tem komercializiranem svetu se je znašel t. i. cruiserski turizem, kot luksuzna panoga, s katero bomo celo po morju in oceanih z lahkoto osvajali svetovna morja, turistične meke in prestolnice.

Nihče ni razmišljal, da nas lahko doleti pandemija, ki ne izbira sredstev, krajev in nacionalnosti, spregleda socialni status in se pritlehno zarine v vse pore življenja. Veliki cruiserji so čez noč postali plavajoče karantene, domači mediji pa poročajo o šestih Slovencih, ki so preživljali 14-dnevno karanteno v ladijskih kajutah v japonskem pristanišču. Le ena soba je imela majhen balkonček (kakšen naj pa bo na taki ladji), v drugi je sicer bilo okno, a se ni moglo odpreti (ladijska okna tik nad gladino morja se ne odpirajo), tretji par je bil ubog v kabini brez okna (teh je veliko in so najcenejše). Ja, v življenju, še posebej v turizmu, predvsem cena narekuje aranžma in z njim posledično udobje.

Še domači turistični novinarji nismo bili bog ve kako čislani, saj je bilo bolj pomembno, da je npr. Silvija iz »Ünterberga« objavila članek o slovenskem obalnem mestu na svojem blogu, kot pa, da bi bilo objavljeno kakšno domače avtorsko besedilo v slovenskem mediju.

Influencerji so postali novi zvezdniki, vsevedni poznavalci vsega in vseh. Masovni turizem, ki je zadnja leta prinašal rekordne iztržke, se je v Sloveniji sicer že usmerjal k zelenim vsebinam butičnega turizma, kar velja priznati naši osrednji turistični organizaciji, četudi se je na trenutke zdelo, da razprodajamo hotelske kapacitete, slovenske marine izčrpavamo, sprehajalne poti v naravi in sredogorju ter visokogorju pa vzdržujejo prostovoljne organizacije. Silna Slovenija pa le še kuha. Gastronomske mojstrovine kuharskih chefov so nas spravile pred TV-ekrane in v Slovenijo pripeljale celo prve Michellinove zvezdice.

Konec dober, trebuščki polni, in ko je udaril virus, so prav takšni tudi ostali, potem ko se je vse drugo postavilo na glavo. Na glavo so se postavile tudi turistične strategije v regiji – iz masovnega turizma, preko poskusov vzpostavitve vzdržnostnega, sploh na Jadranu, so se preusmerile v butični in visoko personalizirani turizem.

Razvitim državam izplen turističnega sektorja prinaša celo od 17 do 22 % BDP, v celotni EU predstavlja 10 % BDP in zaposluje 12 % delovne sile ter ustvarja več kot 400 milijard evrov prihodkov. Hrvaška je lani dosegla rekordnih 11,5 milijarde evrov prihodkov, Slovenija pa 2,75 milijarde evrov.

Sedaj pa je potreben nov Marshallov plan z resetiranjem strategij pred zdravstveno krizo. Menda naj bi turistično sezono na Hrvaškem letos reševali navtiki, ki bodo prvi gostje. Menda je to najboljši mogoč način samoizolacije. Menda se bodo za takšne počitnice odločali številni ljudje, tudi tisti, ki do sedaj nikoli niso niti premišljevali, da bi šli na barko. Menda bo veliko bark samooskrbnih …

Čarterske barke so nabite s folkom, samooskrbnih je malo ali pa so dosegljive le super petičnežem, z višanjem navtičnih udeležencev se povečuje nevarnost na morju, ki jo producirata neznanje in pomanjkanje izkušenj.

Strategi napovedujejo, da bodo samotni zalivi polni bark na sidru in bojah? Ajoj, kje pa je sploh še ostal kakšen samotni zaliv na Jadranu, kjer je mogoče v miru in varno sidrati? Kaj pa se bo zgodilo v trenutku nestanovitnega in slabega vremena v poletnih dneh na Jadranu, ki je že skoraj stalnica?

Kaj pa vsi na novo nastali komunalni privezi z muringom in s krmo k obali, na zunanjih straneh valobranov, tam, kjer nikoli naši predniki niso niti v sanjah privezovali svojih plovil? Do turističnih in zgodovinskih znamenitosti pa bomo najlažje dostopali kar iz naslanjača preko virtualnih vsebin.

»Bratje in sestre, klinc gleda virtualni svet, bo treba s konca začet, tokrat malo drugače,« sem nedavno zapisal in požel val odobravanja, celo, da je zapisano misel treba vklesati v braški kamen. Nevidni virus bi nas lahko vsaj tega naučil, da vsi zahodnjaški kapitalistični modeli niso najboljši, da življenja ne velja vrednotiti le skozi številke, dobičke in »money«, ampak skozi ljudi in človeka, pa ne bi potrebovali nobenega Marshallovega plana.

Prvi med vsemi pa smo sosedje, če to želimo ali pa ne, če si to priznamo ali pa ne. Prvi gostje na Hrvaškem bomo zato zagotovo Slovenci, vsaj tistih 110.000 lastnikov nepremičnin, večinsko v Istri in na Kvarnerju, pa še več sto lastnikov plovil po hrvaških marinah, mandračih in drugih privezih. Hrvati pa v naših termah, zdraviliščih in na jezerih.

Slovenski turistični sektor napoveduje celo od 60 do 70 % zmanjšani turistični izplen v letu 2020. Grozi nam tudi ponovitev epidemije, če ne bomo upoštevali varnostnih priporočil in fizične distance. Realnost bo treba končno nazaj ukrojiti po meri in za človeka, potem bomo res vklesali mojo izreko v kamen, še prej pa bomo oblikovali teze, po katerih je treba turizem čutiti z vsemi čutili, ki ostajajo osnovni motiv za potovanja, kot prevladujoči fenomen sodobnega časa (D. Bulc).

Mitja Zupančič

odgovorni urednik

 

 

 

Podobne teme:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close