Otok Hvar – Vino s podpisom morja
Vinska trta spada med najstarejše kultivirane rastline na svetu. Človek naj bi se z njo spoznal že v starejši kameni dobi, ko je hrano, ki jo je dobil z lovom, dopolnjeval z nabiranjem divjih sadežev. V Egiptu so o gojenju trte pisali že leta 3500 pred našim štetjem. Za Egipčane je bilo vino sveta pijača, ki so jo darovali bogu rodovitnosti Ozirisu. Stari Grki so častili vinskega boga Dioniza. Vino so praviloma mešali z vodo. Kdor je pil čisto vino, so ga imeli za nezmerneža. Praviloma ga niso pili ob hrani, ampak samostojno. Od zmeraj so nazdravljali z njim. Njihove zdravice so bile nekaj posebnega, kajti nazdravljali so na boginje, muze in kralje. Število črk v imenu tistega, ki so mu nazdravljali, pa je določalo popito količino vina. Svetopisemsko izročilo pravi, da je bil prvi vinogradnik Noe, ki je po vesoljnem potopu posadil vinsko trto, pridelal mošt in vino in se ga tudi napil. V pijanosti se je razgalil in zaradi tega nespametnega dejanja sta se sinova odvrnila od njega.
V Sredozemlju trto še posebej častijo, saj predstavlja skupaj s figo, oljko in dateljnovo palmo najstarejšo skupino sadnega drevja. Našo vinsko trto uvrščamo med vrste rodu Vitis, po imenu Vitis vinifera, kar pomeni plezalko, ki nosi vino.
Vino s Hvara sodi v skupino vrhunskih vin, ki je podobno človeku, ki ga pije. Če je človek dober, je tudi vino dobro. In dober človek je Bartol Dulčić, ribič in težak s Hvara, ki je prevzel rokodelsko službo že od svojih staršev. Zase pravi, da ga k temu delu nekako zavezujejo njegove korenine, saj so njegovi predniki ravno tako bili ribiči in težaki, zato je opravljanje te zemeljske obrti enostavno njegovo poslanstvo. Vinogradništvo dopolnjuje ribištvo in ribištvo dopolnjuje vinogradništvo. Ob jutranji zori je Bartol ribič, čez dan kmet, in tako dan za dnem, v vseh letnih časih. Pravzaprav gre za eno zelo skladno dejavnost, saj si preprosto ne moremo zamisliti dobre ribe brez odličnega vina. Za dobro vino pa je potrebno imeti vrhunsko sorto, plavac mali, sploh, če trta raste na južnih področjih otoka Hvar. Tam ima tudi Bartol majhen vinograd s petsto trsi, iz katerega naredi stalno količino, najboljšega vina grand cuvée.
Plavac je avtohtona sorta, ki daje močno, suho črno vino. Prisotnost taninov mu daje prepoznaven okus. Mali plavac z južnih področij Hvara, Brača in področja na Pelješcu Dingać – Postup, si zasluži svetovno slavo, saj je to vino polnega okusa, enostavno je brezhibno.
Na južni strani otoka Hvar se visoko nad morjem, nad vasmi Gromin Dolac, Zavala, Ivan Dolac in Sveta Nedjelja bohotijo vinogradi, ki dajejo najboljša hvarska vina. To se vedeli že Avguštinci, ki so prvi naselili južna obalna področja. Njim je Beneška republika dala možnost, da so lahko uživali tamkajšnjo zemljo. Sčasoma so k njim prihajali ljudje iz Svirč in Vrbanja, ko se je v Sv. Nedjelji dokončno vzpostavilo bivalno naselje. Moč in pomen nastalega mesteca Sveta Nedelja se še danes zrcali v veliki in čudovito zgrajeni cerkvi. Njen oltar krasi platno starogradskega slikarja, impresionista Jurija Palčića. Mesto je bilo močno kot je bilo močno in kakovostno vino z vinogradov nad njim.
Vinska trta deli usodo z vremenom. Leta 2011 je dozorela ena najboljših letin. Če za dežjem pride sonce, velja tudi obrnjeno, da za soncem pride dež. In tega je bilo res obilo leta 2014, ko sta dež in vlaga uničevali vinsko trto in grozdje, sploh na severni strani otoka. In otok Hvar je spet pokazal dva vinska obraza. Severnjaškega, z malo obranega grozdja in drugega, obraz z juga, polen in dišeč, podpisan z vetrom z morja. Vinsko trto so začele napadati bolezni trte že v 19. stoletju, a jim takrat vinogradniki niso bili kos. Oidij in peronospora sta uničevala in uničujeta listje in grozdje in količino ter kakovost pridelka. Pravo katastrofo v primerjavi z njima pa je pomenila trsna uš, ki se je lotila vinskih korenin. Napadeni trsi so hitro propadli, v nekaj letih pa je tako propadel ves vinograd. Južna hvarska področja pa so čarobna za gojenje vinske trte. Razlog je v tem, da tamkaj preprosto ni jutranje rose, ker je na strmih področjih stalno prisotna nekakšna cirkulacija, ki vso vlago takoj osuši, s tem pa prepreči razvoj bolezni. Četudi pade večerna rosa, ni jutranje vlage, ki bi se zadržala na listu, ob tem, da ravno tako dežuje. Prav ta vlaga pa je tista, ki generira sekundarno infekcijo. Primarna bolezen se morda celo uspe narediti, preprosto pa se ne more razviti sekundarna, ki je potem nevarna in traja in se hrani z isto jutranjo vlago ter vedno bolj uničuje vinski list.
Včasih je vinsko trto potrebno škropiti enkrat do dvakrat z raztopino proti pepelnici, proti oidiju. Proti peronospori pa jo ni potrebno in tega na južnih pobočjih otoka Hvar nihče ne počne.
Vino je čudno ali pa čudežno bitje. Včasih se nam zdi, da nas spremlja na vsakem koraku, spet drugič, kakor da ga nikoli ni bilo. Spoštovati trto in družiti se z njo, pomeni med prijatelje podeliti veselje, žalost in smeh, svojo dušo in srce. Pomeni ponuditi roko prijatelju za pomoč pri delu, da grozdje bo obrano, vinograd pa spet pripravljen, ko trta bo rodila, sladila in hranila.
Vino in poezija gresta z roko v roki, enako kot vino in riba ali pa človek in vino in vino in morje . Vino so opevali že stari narodi. V antiki so ga povezali z ljubeznijo, ko je Terencij zapisal: »Če ne bi bilo vina, se ne bi rodil poljub«. Hipokrat je priporočal zmernost pri jedi, vinu, spanju in v ljubezni. Vse bodi umirjeno. Pasteur pa je zapisal znamenito misel, da je vino najbolj zdrava in higienska pijača. Poezija navdušuje tudi Bartola, ribiča in težaka, vinogradnika s Hvara. V mladosti ga je navduševal Sergej Jesenin, pa Frederico Lorca, kasneje Tin Ujević, v zrelih letih pa ga navdušujejo pesniki, ki pišejo na dialektu. Takšne so pesmi njegovega dobrega prijatelja, profesorja Joška Božanića, sicer rojenega v Komiži na otoku Vis. Njegova pesniška zbirka Lingua Franca se mu zdi, kot da je zanj napisana, za ribiča in kmeta z morja. Pesmi obožuje tako močno, da jih večino deklamira na pamet. Ima posebno dovoljenje avtorja, da jih recitira za prijatelje in zase, de profundis, za dušo in telo, nad morskimi horizonti.
Vino je sopotnik srečnim ni pa odrešenik nesrečnim. Srečen človek je Andro Tomić, eden izmed najbolj prepoznavnih in najuspešnejših vinogradnikov z otoka Hvar. Po materi je podedoval vinograd in vinsko klet, po študiju pa se je vrnil k rodni grudi, kjer sedaj v njegovi rojstni Jelsi stojita nov vinotoč in vinska klet, opremljena s sodobno tehnologijo za stiskanje in zorenje vina. Tomićeva ljubezen sta vino in morje. Morje je zanj resnična ljubezen. Ko sede na barko, v njegov napihljivi čoln in odpluje proti Visu, ujame samega sebe, da poje, in to zelo, zelo na glas. Morje iskreno ljubi, z vinom pa se ukvarja poklicno, z vinom živi vsak dan, z njim prijateljuje od zgodnje mladosti. Mati je Andra vedno spodbujala k učenju, zato, da bi v življenju lahko videl svet in živel lagodnejše, človeka vredno življenje. Ni hotela, da bi živel težko življenje kmetov, ki je bilo v resnici težko. Po spletu okoliščin se je Andro vseeno vrnil k trti na način, da se je vpisal na Fakulteto za agronomijo, končal študij in diplomiral, nato pa se je zaposlil na fakulteti na vinogradniškem zavodu.
Tam je delal sedem let, nato pa je sprejel povabilo francoske vlade in skupaj za pol leta odšel na izpopolnjevanje v Francijo, kjer je svoje doseženo enološko znanje preizkusil tudi v praksi. Po vrnitvi domov je nekaj časa služboval v družbi Badel kot glavni enolog za obalni del Hrvaške, dokler ni začel z lastno proizvodnjo vrhunskih vin. Pij ga na ure, ne na litre, je njegova življenjska modrost in profesionalni moto. Vino se pije več ur, ko se ga preizkuša, vonja, ko se ob njem razmišlja in prijateljuje.
Hvar je nekoč imel 5700 hektarjev vinogradov, danes jih ima samo še 300 in še vedno slovi kot vinogradniško področje. Velika tradicija pridelovanja vina je bila nekoč na otoku, kar se vidi po neskončnih kamnitih gomilah, ko so ljudje čistili zemljo, da bi pridobili polja in vinograde. Ljudje s Hvara so bili pionirji v vinogradništvu po celem svetu, najdemo jih na Novi Zelandiji, v Avstraliji in Kaliforniji. V zadnjem času hvarski vinogradniki vlagajo znanje in energijo, da bi ohranili teh 300 hektarjev in dvignili nivo predelave vina, da bo dosežena kakovost pridelanega grozdja dovolj visoka za zares vrhunska vina višjega cenovnega razreda, po cenah, ki bodo omogočale preživeti in tudi v naprej razvijati panogo, navkljub veliki lokacijski razdrobljenosti vinogradniških površin in s tem povezanimi visokimi stroški gojenja trte. Na otoku Hvar sta prevladujoča črno vino plavac in plavac mali. Pogosta je tudi bogdanuša. V zadnjem času pa hvarski vinarji gojijo tudi pošip. Andro ponavadi sestavi vino iz pošipa in bogdanuše v vrhunsko vino beleca. Kombinacija cabarnet sauvignona in plavca pa prinese vino kaplar. Po vzoru bordojskih vin polnost cabarneja s svojo močjo in drznostjo dopolni plavac v vrhunsko črno vino. Na vprašanje, katero vino ima najraje, odgovori, da so njegova vina kot njegovi otroci. Vse ima zelo rad, ljubim pa rose in plavac mali.
Gospod Andro Tomić je bil tudi ustanovitelj Zadruge hvarskih vinogradnikov in prvi dve leti tudi njen predsednik. V kolegih pokojnemu Plenkoviću, Dubokoviću, Zagalu, Plančiću in drugih vidi le pozitivno moč pri razvoju in uveljavljanju hvarskih vin. Veseli se vsakega dobrega hvarskega vina. Boljše kot je vino, boljši je otok Hvar, boljši je sloves otoka kot vinogradniške regije. Vino s podpisom je njegovo najboljše vino, vino za prijatelje ob posebnih priložnostih in dogodkih, kakršna je zagotovo tudi palagruška noč in papeževa večerja pod velikim svetilnikom na Palagruži, tudi v spomin na hvarske ribiče, ki so izgubili življenje pod odtrganim kamnitim plazom na palagruškem žalu.
Ljudska modrost pravi, da se je treba bati kalne vode in kalnega vina. Še en opomin več, da mora vino biti bistro. Spet druga pravi, da vinu bodi prijatelj, toda vanj se ne smeš zaljubiti. In tretja, da kdor pije vino ne pozna njegove škodljivosti, kdor ga ne pije, pa ne pozna njegove koristnosti. Ribič in težak s Hvara, Bartol Dulčić, v svoji skromni kamniti hiši v vasi Rudine, vsako jesen stiska grozdje iz svojega malega vinograda z južne strani otoka. Iz najboljšega grozdja preša vino, zase in za prijatelje. Ko zmelje grozde, stiskanje opravlja po klasičnem postopku. V preši stisne grozdni sok, ki zaradi delovanja kvasovk začne vreti. Pri vrenju se sladkor razgradi v alkohol in nekatere druge stranske proizvode, mošt pa se spremeni v vino. Bartol pravi, da se prvi kozarec vina vedno izpije pri sobni temperaturi, vse ostale pa se izpije na osebni.
A na koncu vsega, vselej ostaneta le dva, Bog in vino. Vino s podpisom, vino s podpisom morja. Vino z otoka Hvar.
