Forma viva Portorož
Pogled nazaj
Mednarodni kiparski simpozij Forma viva je v drugi polovici prejšnjega stoletja predstavljal eno redkih likovnih manifestacij v domačem prostoru, za katero velja, da je sočasno sledila dogajanju v svetu. Nastala je po vzoru kiparskega srečanja, ki so ga leta 1959 organizirali v avstrijskem kraju St. Margarethen. Mednarodna naravnanost slovenskega simpozija je, poleg širjenja stikov in neposredne izmenjave izkušenj med samimi ustvarjalci pripomogla, da so s simpozijsko plastiko začele prodirati v naš prostor tudi sodobnejše kiparske forme. Predvsem v okvirih tistega kiparskega gledanja, ki je z uporabo tradicionalnih materialov težilo k obnavljanju klasičnega modelacijskega principa. Zato ni naključje, da sta imela pri ustanovitvi slovenskega simpozija leta 1961 pomembno vlogo prav dva slovenska kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek.
Vir: Obalne galerije Piran
Besedilo: dr. Majda Božeglav Japelj
Foto: arhiv eMORJE.com
Ime Forma viva
Idejo za poimenovanje slovenskega simpozija Forma viva, ki jo razumemo kot živo kiparsko dejavnost raziskovanja v smeri vedno novih izraznih oblik plastičnega snovanja, je predlagal Jakob Savinšek. Izkazalo se je za zelo učinkovito pri kasnejši prepoznavnosti prireditve.
Prireditev v znamenju krajevnih posebnosti
V vrsti podobnih kiparskih simpozijev po svetu je Forma viva izstopala z razvejano podobo štirih prizorišč. Najdemo jih na skrajnih legah Slovenije, v Kostanjevici na Krki (les), Portorožu (kamen), Ravnah na Koroškem (jeklo) in v Mariboru (beton), kjer izbrana krajevna gradiva že od vsega začetka določajo njena programsko-prostorska izhodišča. Prvotna predstava o iskanju idealnega ravnovesja med naravo in umetnostjo se je uresničevala v dveh galerijskih zbirkah na odprtem (Kostanjevica na Krki in Seča pri Portorožu -1961). Kasneje pa je sledila težnja razvijanja plastičnih realizacij sodobnejših materialov, v spoju z razvejanim tkivom mesta (Ravne na Koroškem -1964, Maribor -1967).
Specializirane umetniške delavnice na prostem
Simpoziji so, kot specializirane umetniške delavnice na odprtem, združevali pri delu tuje in domače kiparje, ki so izrabljali redko priložnost ustvarjanja v formatih velikih dimenzij. S kiparji različnih narodnosti so delovišča na odprtem pritegovala zanimanje okoliških prebivalcev, mimoidočih oziroma ljubiteljev umetnosti in se spreminjala v privlačna središča dogajanja. Kljub temu, da so na slovenskem simpoziju izstopali predvsem evropski kiparji, so se z leti zvrstila imena z vseh kontinentov, razen iz Avstralije. Pri tem lahko, ob prevladujočem deležu domačih ustvarjalcev, zabeležimo intenzivno prisotnost japonskih avtorjev.
Usihanje simpozijske dejavnosti in nov zagon
Po skorajda tridesetih letih neprekinjenega delovanja je konec osemdesetih let prišlo do formalnega razpada te mednarodne prireditve. Od leta 1991 se je simpozij kontinuirano obdržal na enem samem mestu, v Portorožu. Po desetletni prekinitvi je portoroškemu zgledu sledila Kostanjevica in leta 1998 je ponovno steklo tudi kiparsko ustvarjanje v lesu. V formalnem pogledu so zgledno uredili status kiparskega fundusa na Ravnah, kjer je Koroški muzej prevzel skrb nad monumentalno zbirko simpozijskih kipov. S temi pobudami je bila znova odkrito nakazana težnja nekaterih središč po ponovnem oživljanju simpozijske dejavnosti.
Kiparske zbirke sodobne plastike na odprtem
Z izvirno podobo štirih ločenih prizorišč, vpetih v lokalne posebnosti izbranih materialov, je Forma viva ustvarila edinstvene zbirke sodobne monumentalne plastike na odprtem pri nas. Simpozijskih srečanj so se udeleževali umetniki iz vseh koncev sveta, zato zbirke plastik združujejo različne likovne izraze, ki posredno odražajo ustvarjalno raven posameznih avtorjev. S svojim obsežnim opusom nudijo dragocen vir študijskega gradiva za preučevanje sodobnega plastičnega oblikovanja na odprtem.
Forma viva Portorož danes
Zbirka monumentalne kamnite plastike v Portorožu šteje preko 130 skulptur. Glavnina je postavljena na zelenem polotoku Seča, druge so umeščene v mestna jedra in druge urejene parkovne površine na Obali. Vpetost v mednarodni prostor in dolgoletna tradicija sta bienalni kiparski simpozij vpisali v itinerarij še vedno aktualnega simpozijskega dogajanja po svetu in med vedno bolj profilirane pobude, ki spodbujajo dialog sodobne umetnosti z okoljem.