Božo Dimnik, dr. med.
Besedilo: Mitja Zupančič
Foto: M. Zupančič in osebni arhiv Boža Dimnika
eM: Kaj vas je najbolj zaznamovalo v mladosti?
BD: Prav druženje z mojim očetom. Pohajala sva po gozdovih, učil me je prepoznavati divjad in loviti ribe. Tekoče sladke vode in ribe v njih so bile zame vselej vrhunski izziv za opazovanje. Zaradi vojne in po vojni odvzetega premoženja pa sem si izostril tudi sposobnost za preživetje.
eM: Kdo ali kaj je za vas najlepši spomin na mladost?
BD: Prva stvar, ki mi pade na pamet, je riba. Kot petletni otrok sem v Grubarjevem kanalu v Ljubljani ujel 1,5 kg težko platnico in jo komaj izvlekel na kopno. Potem sem jo odnesel domov, da bi jo opazoval v domačem bazenu. Oče me je naučil etičnosti in ravnanja z ribami. Kjer koli je bila voda, sem zahajal k njej, lahko bi bil tudi po deset ur ob reki in opazoval življenje in obnašanje rib. Lovil sem pa samo dve uri, le velike ribe. Podmerske ribe in samice so šle vselej nazaj v vodo. Spominjam se, da sem nekoč ujel premajhno ribo in sledila je najhujša kazen. Oče mi je za mesec dni odvzel ribiško palico.
eM: Kaj pa muharjenje?
BD: To je pa posebna strast, katero me je tudi naučil oče. Veste, v naši družini je strast do ribarjenja prisotna čez 200 let, že dedek Jakob Dimnik je bil ribič. Nihče od mojih sorodnikov, niti jaz, ni nikoli prodajal rib, vselej smo jih podarjali ljudem, razen med vojno, ko sem ulovljene ribe prodajal ali menjal za drugo hrano.
eM: Kakšen je vaš odnos do morja?
BD: Rad imam vodo, rad imam morje, najbolj pa obožujem čiste tekoče vode. Kot mladenič sem lovil na Ljubljanici in Krki. Takrat je bilo v rekah še polno rib. Tam sem večni opazovalec. Užitek je loviti na Aljaski, kjer plavajo trofejni lososi.
eM: Kaj vam osebno sporoča morje?
BD: Poglejte, znanstveniki ga opredeljujejo kot element, kjer se je vse začelo, enako ga dojemam tudi sam. Aktivno se potapljam vsaj 50 let, na leto naredim okoli 70–80 potopov, zato smem kvalificirano trditi, da morja umirajo. Izginjata morska flora in favna, izginjajo ribe, spreminjajo se obale in oceani, življenje odmira.
Ko je Božo Dimnik dopolnil 80 let, se je demonstrativno potopil na globino 80 m, da bi pokazal na ekološko ogroženost Jadrana.
eM: Kaj vam osebno pomeni podvodni ribolov?
BD: Opazovanje življenja, predvsem gre za opazovanje. V morju dejansko nikoli ne lovim. Če že, potem kot primarni lovec prosto ujamem trofejno ribo, takšno, ki ni več sposobna za reprodukcijo. Veste, velikokrat sem mojim dragim Dalmatincem razlagal, kako je z ribjim zarodom, pa se jih nič ne prime. Na Jadranu se pač potegne iz morja vse, kar se ujame.
eM: Kakšno je stanje Jadrana?
BD: Katastrofalno! Na meji ireverzibilnega. To sem večkrat sporočil tudi hrvaškim veljakom, saj na vzhodnem delu jadranske obale nosijo največjo odgovornost, ker jim pripada največji del morja. Srečo imamo, da morski tok teče mimo nas in se obrne iz Jadrana ob italijanski obali. Ne samo plastika, ki ga duši po gladini, predvsem se vanj steka vsa svinjarija, fekalne vode. Po celem Jadranu je neurejena kanalizacija, ljudje bi se pa najraje naselili kar na vodo.
Že zimsko prednovoletno brezveterje je razkrilo stanje onesnaženosti morja. Žal takšni prizori postajajo stalnica na Jadranu.
eM: Ste slišali, da so spet prišli ciplji v Piranski zaliv (22. 12. 2017)?
BD: Sem. Tudi vem, kaj in koliko so jih ulovili. Imam pa tudi svoje mnenje o tem. To ni uspeh, je zabloda, je kriminal loviti vse povprek!
eM: Kakšni so vaši prihodnji načrti?
BD: To si boste lahko prebrali v 36. številki slovenske tiskane navtične revije NAVTIKA PLUS, ki izide takoj v februarju. Seveda vas povabim k branju.
