Luciano Keber

Vrhunski maketar in edini hrvaški restavrator ladijskih maket

Besedilo: Mitja Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com

V mladih letih so ga klicali Girić, danes je za prijatelje Šajeta. Zase pravi, da je amaterski vrhunski maketar, profesionalno pa je kapitan luške izpostave Bakar, zaposlen pri Luški kapitaniji Reka.

eM: Luciano, kaj vam je bolj pri srcu, ladijsko maketarstvo, jadranje pod tradicionalnimi jadri ali profesionalno delo, ki ga opravljate kot vodja luške izpostave Bakar?

LK: (brez pomisleka) Ladijsko maketarstvo, to je strast, ki je rasla z menoj od otroštva naprej, moj prvi učitelj pa je bil moj oče. Vse drugo je za zraven, ampak sestavlja smiselno celoto.

eM: Kako bi se najbolje in najbolj kratko predstavili širši javnosti?

LK: Zapisan sem morju. Rodil sem se leta 1960 na Reki. Dvajset let kasneje sem končal bakarsko Srednjo pomorsko šolo, nato pa sem odšel za trinajst let služit svoj kruh na svetovna morja. Plul sem pri Portoroški splošni plovbi na ladji Ljubljana in končal to pot leta 1995 na ladji Kranj. Nato sem se zaposlil v luki Bakar, dokončal višješolski študij navtike, danes pa sem kapitan luške izpostave Bakar.

 

 Luciano Keber je zaposlen pri Luški Kapitaniji Reka, izpostava Bakar.

 

eM: Kopenski del življenja se vam suče okoli Bakra in njegove luke. Kako doživljate Bakar danes in kakšna je njegova prihodnost?

LK: Bakar velja za najgloblji fjord na Jadranu. To je bila zmeraj njegova priložnost in hkrati njegova usoda. Naj pojasnim. Skozi zgodovino je mesto nastalo in obstalo prav zaradi globoke vode na koncu zaliva. Povprečna globina morja je od 33 do 40 metrov. Pri nas lahko ob obalo pristajajo ladje z ugrezom celih 17 metrov. Tega nimajo niti velika pristanišča, kot so Reka, Koper in Trst. Prav zaradi ladijskega pretovora pa se Bakar, navkljub pomembni zgodovini mesta, ne bo nikoli turistično razvil. Ostal bo strateško pomembno tovorno pristanišče.

eM: Kakšen tovor pretovarjate, za katere vrste tovora gre?

LK: Bakrska luka ima tankerski terminal, terminal za razsuti tovor in plinski terminal. Okoljsko je še najbolj problematičen terminal za razsuti tovor, kjer se pretovarja premog. Nekdanja koksarna je bila zares obremenjujoča za okolje, danes pa je ekologija in ohranjanje morja na prvem mestu tudi pri delovnih procesih, kakršni potekajo v Bakru. A ostala je negativna miselnost ljudi, na način, da je za vse okoljske probleme odgovorna luka. Poglejte: problem nastane, kadar se pretovarja premog pri vetrovnem vremenu, takrat se dviguje črni prah. Ampak to je oglje, ki je naravni filter, ob dotiku z morjem se zamasti, potem pa ga lastna teža potegne na morsko dno. Res pa je, da na perilu, na okenskih policah, na mizah in ulicah do prvega dežja pušča črno sled. Ampak s tem se da živeti.

eM: Kakšna pa je sicer kakovost morja v Bakru?

Morje je čisto, ker pa je zelo globoko in v njega priteka tudi precej sladke vode, je zelo hladno. Še vedno pa je problematična kanalizacija, ki se v celoti zliva v ta naš fjord.

eM: Kaj pa zrak? Čutiti je nekakšen čuden vonj, rekel bi smrad?

LK: Mar res? Sam ga niti ne občutim, očitno sem se že tako prilagodil na življenje v tem kraju. Morda pa se še vonja nafta, s katero smo imeli pred kratkim nekaj problemov.

eM: Kakšen pa je siceršnji življenjski utrip Bakra?

LK: Pristanišče dela s polno močjo, prav v času tega intervjuja prihaja v luko kar osem velikih ladij. Je pa to precej zaprt sistem. Aktivni ljudje v večini odhajajo na delo na Reko, tu so ostali le upokojenci in brezposelni, mladost pa v kraj prinaša Srednja pomorska šola, edini hotel je zaprt, Jaz (skrajni del bakrske obale, kjer je bil nekoč jez in so perice prale perilo) je v celoti obnovljen, novo nastala ribja »kantina« pa postaja ne le točka za zdravo in cenovno ugodno prehrano, ampak tudi neformalno vozlišče socialnega življenja v Bakru.

eM: Greste tudi vi okušat morske specialitete v »kantino«?

LK: Rad zavijem tja. Sveži ocvrti molji s fižolom so vselej prava izbira, vmes pa srečam znance in dan se z lahkoto prevesi v popoldne. Saj veste, luški kapitan pozna vse duše v mestecu.

eM: Pa tudi sicer živite v Bakru?

LK: Tu delam, najprej v pristaniški upravi, popoldne ustvarjam modele v odstopljenih in še neurejenih mračnih in mrzlih sobanah Kaštela, ki dominira nad mestom, zvečer pa grem spat na Reko.

 

 Njegova velika ljubezen so ladijske makete in raziskovanje ter dokumentiranje pomorske dediščine.

 

eM: Kateri so neizkoriščeni potenciali frankopanskega Kaštela?

LK: Najprej ga je potrebno renovirati, saj je obnovljena le njegova zunanjost, v notranjosti pa sem skupaj z netopirji sedaj edini prebivalec. Pozimi je mraz in mračno, poleti pa debele kamnite stene uspešno zaustavljajo vročino, tako da je pulover moj celoletni prijatelj. Sem pa uspel leta 2016 v Kaštelu pripraviti svojo razstavo. V opuščene sobe in pod svetlobo reflektorjev sem nastavil šest mojih maket: korčulanski levt Fatamorgana, istrski batiel Due fratelli, štelo Slavija, rovinjsko batano Risorta, betinsko bracero Mučenica in murterski levt Jaruh. Razstavo znotraj kamnite utrdbe sem poimenoval Pod voltun va Kaštelu.

eM: Je maketarstvo vaša prostočasna dejavnost (hobi) ali kaj več?

LK: To že zdavnaj ni več moj prostočasni konjiček. Gre enostavno za amatersko delo in raziskovanje. Profesionalci od tega živijo, zato so stalno v igri s časom in denarjem. Pri njih gre predvsem za razmnoževanje modelov po znanih načrtih. Pri meni pa gre za raziskovalno delo in reprodukcijo. Veste, ko hodim po naši jadranski obali, vselej iščem stara in zapuščena tradicionalna plovila. Za opazovanje in izdelavo načrtov običajno potrebujem več časa kot pa kasneje za reprodukcijo in izdelavo makete.

 

 Vsakemu izdelani modelu je Luciano predhodno narisal načrt, za katerega je ponavadi porabil več časa, kot pa za izdelavo makete.

 

eM: Kaj za vas pomeni podpis na izdelanem načrtu?

LK: Podpis pomeni istovetnost, originalnost, daje težo načrtu in verodostojnost avtorju. S podpisom izpostaviš svoje delo, strokovni javnosti pa nastaviš lice, obe strani obraza. Osebno vedno podpišem svoje delo, vse načrte pa spravim v javnost, da so širše dostopni in da ljudje lahko študirajo ta pomembni del naše pomorske kulturne dediščine.

eM: Ste tudi sodnik na maketarskih tekmovanjih. So tam vsi predloženi načrti s podpisom? Kakšni so bili vaši organizacijski cilji in uspehi v 40-letni karieri?

LK: Že leta 1995 sem organiziral prvo državno prvenstvo po mednarodnih pravilih. Od leta 1997 sem mednarodni sodnik za ocenjevanje ladijskih maket. Leto kasneje sem vodil tudi državno ekipo na mednarodno tekmovanje v Gdansk, kjer smo osvojili zlato, dve srebrni in pet bronastih odličij. Vse do leta 2004 sem opravljal naloge predsednika Zveze hrvaških ladijskih maketarjev. In še bi se kaj našlo.

eM: Izdelali ste tudi nacionalna ocenjevalna pravila za ladijske maketarje in bili pobudnik didaktičnega programa za osnovnošolsko mladino za to področje. Imamo v uredništvu prave podatke?

LK: Vse je točno! Čista petka. (smeh) Didaktični program je celo registriran pri Hrvaškem patentnem zavodu. Po njem se organizirajo tečaji v Zagrebu, na Reki, v Bakru in Murterju pa tudi v francoskem Brestu. Med letoma 2001 in 2005 sem predaval na temo pomorstva in ladijskega maketarstva tudi v CTK Reka, v Pomorskem muzeju Reka, v Pomorski šoli Bakar in na reški Pomorski fakulteti.

eM: Kako pa bi najbolj strnjeno lahko opisali zadnjih dvajset let vašega dela?

LK: Po delovniku in opravljenih profesionalnih dolžnostih v pristanišču Bakar največji del svojega prostega časa porabim za študij, raziskovanje in izdelavo radijsko vodenih maket starih in tradicionalnih bark in »jedrenjakov«, narejenih iz lesa. Rezultate svojega dela pa sem izdal tudi v treh knjigah s skupnim naslovom »ARCHITECTURA NAVALIS ADRIATICA«. Tako so ugledali luč sveta naslednji naslovi: Tradicionalne barke hrvaškega Jadrana (hrvaško-angleška izdaja), Priročnik za izdelavo makete trabakula in Tradicionalne barke Jadrana (hrvaško-italijanska izdaja).

eM: Katere modele najraje izdelujete in koliko ste jih že izdelali?

LK: Točnega števila ne poznam, četudi si vodim dnevnik. Vselej pa je v delu več maket in vsaka maketa je nov otrok. Pa odgovori, koga imaš najraje?! Odvisno od potrebe in navdiha jih končam v zelo različnem času. Pol leta, leto dni, nekatere med njimi sem začel izdelovati tudi pred več kot dvajsetimi leti. Saj veste, amaterji ne bijemo bitke s časom … Vsi moji modeli pa so večinoma narejeni v razmerju 1 : 10, nekateri med njimi pa 1 : 30.

 

 Luciano Keber je sodeloval na mnogih skupinskih razstavah, do sedaj je pripravil tudi več kot 30 samostojnih preglednih razstav.

 

eM: Ali je za vas maketa dekorativne narave, so vaši izdelki naprodaj?

LK: Maketa nikoli ni za dekoracijo. Izdelane imajo raziskovalno vrednost, v polnem sijaju pa zažarijo pod jadri, ko zaplujejo po morju. Takrat maketo skušam ujeti v fotografski objektiv, pa ne z obale, ampak z morja, tik nad morsko gladino. V morju barka, četudi maketa, oživi! Zato pa svoje modele imenujem kot male barke, mojo delavnico pa »mali škver«. Makete niso naprodaj, nekatere med njimi so izdelane za znanega naročnika. Zadnja med njimi je Cicibela, prva betinska gajeta, ki je nedavno vpisana na seznam hrvaške nematerialne kulturne dediščine, njena maketa pa bo čez dva dni po našem intervjuju kot del stalne muzejske zbirke razstavljena v Muzeju betinske drvene brodogradnje v Betini na otoku Murterju, kar pri sebi razumem kot posebno čast.

eM: Mislimo, da ste na poseben način povezani tudi s šolsko ladjo Kraljica mora?         

LK: Res je. Zanjo sem izdelal geometrijo jader, in ker nisem bil uslišan do konca, sem se umaknil. Strokovno pač želim biti prvi, in to s podpisom! Sem ji pa izdelal ladijsko poleno.

eM: Vaši načrti so narisani po klasični metodi na prosojni papir in shranjeni v arhiv. Se vam to zdi prava naložba za prihodnje rodove?

LK: Tako sem se naučil v šoli. Mnogo dela in izkušenj je potrebnih, da osvojiš x- in y-projekcijo, tretja dimenzija v prostorski z-osi pa je poseben problem, ki ga osvojiš šele z izkušnjami. Jaz ostajam pri svojem, sta mi pa pristopila sinova, še posebej mlajši, ki je tudi ladijski inženir in je že nekaj načrtov spravil v 3D-tehniko s pomočjo AUTO CAD programa.

eM: Kakšna pa je zgodba korčulanskega levta, ki danes nosi registrsko oznako Ba1?

LK: Današnji levt Šajeta je bil zgrajen leta 1897 na Korčuli kot ribiški čoln na vesla in jadra z imenom Sv. Ante. Nato je bil dolgo časa pod imenom Sv. Anton v Trogirju. Pa so ga spet prodali, takrat v Punat na otok Krk. Barka je dobila ime Fatamorgana. V resnici je šlo za čoln – hladilnik, ki je vozil osvežilno pijačo po puntarskih plažah. Popolnoma dotrajanega sem po srečnem naključju dobil kot poklon od prejšnjega lastnika, ki je odšel v tujino. S pomočjo puntarskega graditelja tradicionalnih bark Antona Žica – Protića je bil levt obnovljen. Danes se z njim udeležujem srečanj na regatah starih in tradicionalnih bark na Jadranu, v glavnem pod latinskim jadrom.

 

 Korčulanska trajeta Šajeta – Ba 1 je njegova lesenjača, zavezana v morju v neposredni bližini Srednje pomorske šole Bakar.

 

eM: Katere so vaše stalnice na regatnem koledarju?

LK: Rovinj, Opatija, Kraljevica, Betina, Murter, če čas dopušča tudi komiška Rota palagruzona. Ja, izguba časa zaradi transporta, saj je za mojo barko mogoč le transfer po morju. To je najtežja okoliščina pri mojih regatnih udeležbah in glavni razlog za neudeležbo. Delo v bakrski luki pač ne more čakati. Ker pa sem odgovorna oseba, kot luški kapitan in enako tudi kot maketar, moram regatne urnike usklajevati sproti in pa predvsem na koncu …

eM: Kako pa komentirate, da ste tudi edini hrvaški ladijski restavrator?

LK: Gre za posebno poslanstvo, ki je rezultat dolgoletnega trdega raziskovalnega dela, gre za veliko odgovornost pa tudi za čast, v mojem primeru pa za še eno veliko osebno strast, kjer pa brez podpisa enostavno ne gre.

 

 Luciano je reden gost jadranskih festivalov morja in regat tradicionalnih plovil, kjer srečuje prijatelje – skrbnike pomorske dediščine.

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.

Zapri