Samo Žvan

Regatna jadrnica Generali, razreda TP 52, je bila prvič predstavljena ob krstu v Marini Portorož, 21. junija 2018, ko so jo člani mariborske ekipe Generali Sailing Team (JD Mariborčanka) skupaj s 100 gosti predstavili javnosti. Šlo je za prvo slovensko jadrnico razreda Transpac 52. Čeprav je takrat štela že dobrih deset let, je ostala konkurenčna. Assilina III., kot so fantje poimenovali jadrnico, je s pevko Leo Sirk dobila svojo botro.

M. Zupančič, foto: arhiv Generali Sailing Team

 

 

eM: Znana in spoštovana ekipa Assiline III. je v zadnjih letih doma in v tujini osvojila vse, kar je bilo mogoče, a kljub temu medijsko nekako ostaja v ozadju. Zakaj?

Ker smo premajhni. Ne glede na zmage v razredu smo stopničko pod maxiji, ki so pri nas medijsko zelo izpostavljeni, mi pa ostajamo v njihovi senci. Gre za problem, ker množični mediji ne obvladajo jadralske scene in vidijo samo največje jadrnice.

eM: Od kod ime Assilina III., in zakaj tretja?

Naj najprej razložim pomen besede Assilina. V bistvu je to fosilna školjka iz Panonskega morja, trojka pa, ker je to tretja naša barka. Začeli smo z Justin Ten, nadaljevali s Fast Wave 40 (sestrska barka Malega Viharnika), sedaj smo pa na TP 52 – regatni jadrnici Generali, ki ima uradno ime v vpisnem listu plovil Assilina lll., v ORC-certifikatu je zabeležena kot Generali Assilina III., tekmujemo pa pod sponzorsko dogovorjenim imenom Generali. Zato včasih prihaja celo do zmede imen. Torej: ime jadrnice je Generali, na njej pa jadra ekipa Jadralnega društva Mariborčanka, katere krmar sem.

 

 

eM: Kolikokrat ste do sedaj že osvojili slovenski pokal?

Moram prav pomisliti, tolikokrat že! (smeh)

Takole je: 10-krat smo osvojili slovenski pokal. Sicer pa so naši največji uspehi:

– v razredu ORC: državni prvaki 2021, 6. svetovno prvenstvo 2019;

– v absolutni konkurenci open; 4-krat zmagovalci Viške regate, rekorderji Viške regate; Split–Vis, 2 h 14 min 29 sek, 1-krat zmagovalci Fiumanke, 1-krat zmagovalci Uskršnje (velikonočne) regate, večkrat smo bili najhitrejši na vseh največjih slovenskih regatah – Marinadi, One sails pokalu, regati Val navtika, Šavrinski regati, Zaključni regati.

Ob naštetih uspehih bi izpostavil tudi dve zmagi na Barcolani v razredu 1, letošnjo v razredu 0 in 13. mesto absolutno – seveda so bile pred nami samo mnogo večje jadrnice.

Pod črto: v 15 letih smo zmagovalci več kot 70 posameznih regat (SLO, ITA, HRV).

eM: Redno se udeležujete regat v Hrvaški. Katere so na prioritetni listi, katere ne izpustite, katere ste že zmagali?

Res smo redni gostje hrvaških regat, sploh so nas Hrvati vzeli za svoje, prav domače se počutim pri njih. Brez regat pri naših južnih sosedih bi bila možnost regatnega jadranja z veliko jadrnico precej osiromašena na Jadranu. Reška Fiumanka in klasična Viška regata ostajata trdno na našem spisku. Dokler se ni Lošinjska regata olimpijcev prestavila v septembrski sklop dogodkov festivala Z lošinjskimi jadri okoli sveta, smo se je tudi redno udeleževali. S to prakso bomo nadaljevali spet prihodnjo sezono. Tiha želja pa ostaja regata 1000 otokov vzdolž Jadrana od Reke do Porto Montenegra in nazaj, ki pa zahteva vsaj teden dni časa in je zaenkrat za nas problematična glede sestave posadke, predvsem pa zaradi potrebnega dopusta.

 

 

eM: Kakšen pa je vaš odnos in videnje tržaške Barcolane?

Tržaška Barcolana je izjemen praznik jadranja, to moram priznati. Z resničnim tekmovanjem in regato v pravem pomenu besede pa nima prav veliko. Dovolim si razložiti to svojo tezo. Ruta je dolga nekaj manj kot 14 nmi, štartna linija pa več kot 2 nmi. Če si v krdelu 2000 jadrnic, katerih veliko krmarjev ne pozna pravil, na nepravem mestu na startni liniji, si prav lahko že izgubil regato. Vse ostalo je potem predstava za javnost.

eM: Kaj pa menite o tej regati, ki se konča v dobri uri? Ali je to sploh regata?

Mislim, da sem že pojasnil v prejšnjem odgovoru. To je »show«, vrednost tržaškega trona pa samo še, kdo bo koga na prestolu, bo to italijanski super maxi ali slovenski. Za takšno dojemanje Barcolane so krivi italijanski in slovenski protagonisti, in znano je, kateri so! V osnovi je že tako, da lahko pripelješ super maxi svetovne »glorije«, a če barke ne poznaš in z njo stalno ne jadraš in se ne udeležuješ regat, boš zelo težko dvignil pokal. Pa še izrazit nacionalni naboj ima v sklepni fazi tržaška regata, ki eskalira, kar ni dobro. Na koncu se čudežno pojavi še večji ali pa predvsem sodobnejši super maxi, in stvar je pečena. V ozadju pa ostajajo izvrstne jadralke in jadralci na manjših jadrnicah, ki zmagujejo v svojih velikostnih razredih, ne da bi sploh bili opaženi.

Poglejte, iz Maribora do Izole porabimo v povprečju tri ure po avtocesti, eno uro po morju do Trsta, nato jadramo dobro uro in ponovimo manever vračanja domov. Če bi bilo tako na vseh regatah, bi že zdavnaj nehal jadrati.

eM: TP 52 je 2,5 metra daljša jadrnica od vaše prejšnje. Kje ste jo uspeli najti in kakšna je bila finančna konstrukcija nakupa?

Prejšnja jadrnica je res bila dolga 13,5 m, ta pa meri v dolžino 15,85 m. Ideja se je spontano rodila v jesenskem delu sezone leta 2017. Po desetih letih jadranja smo želeli narediti korak naprej. Sprva se je zdel projekt utopičen, a kmalu so se začele kazati tudi realne finančne možnosti za nakup. Kmalu smo v Riminiju našli primerno jadrnico in se dogovorili za sprejemljivo ceno, vmes pa sklepali sponzorske pogodbe za nakup. Veljal je dogovor, da tudi vsi člani posadke pristopimo z lastnim vložkom 2000 EUR, ali pa v enakem znesku pridobimo novega sponzorja. In ko je bila finančna konstrukcija končana, so se Italijani odločili, da barke ne prodajo. Na srečo se je kmalu pokazala še ena možnost na Švedskem. V Kalmar sva odpotovala s kolegom Nevenom in sklenila posel. Sicer smo kupili dve leti starejšo barko od one iz Riminija, a je bila v boljšem stanju, tako v smislu same izdelave in opreme kot notranjosti, kjer je bila pripravljena tudi za daljše regate in pravila, ki jih zahteva ORC-sistem regat.

 

 

eM: Kdo pa je narisal jadrnico?

Domovina naše jadrnice je Nova Zelandija. Zasnoval jo je Navtični biro Farr Yacht design, izdelal pa Southern Ocean Marine. To so njeni osnovni podatki: dolžina: 15,84 m, širina: 4,2 m, ugrez: 3,2 m, višina jambora: 22 m, masa: 7400 kg, površina jader v veter: 160 m², površina jader z vetrom: 390 m².

eM: Ali boste tudi vnaprej še tekmovali z njo?

Jadrnica je še vedno konkurenčna, za kar skrbimo z rednimi izboljšavami in zamenjavami opreme. Sploh je velik izziv, ko uspemo na regatah premagovati bistveno daljše jadrnice, ki so že v razredu maxi. Tak primer je umaški Shining, ki sedaj pluje pod slovensko zastavo, ki nas že tri leta ni prehitel. Lahko se pohvalim, da imamo letos na debelo boljšo bilanco tudi do teoretično hitrejše in večje Adriatic Europe. In reški Molo Longo nas je letos redno gledal samo v krmo. Sploh ni dileme, še naprej ostajamo pri tej jadrnici. Naslednja stopnja pomeni ogromen finančni zalogaj, predvsem pri opremljanju, za seboj potegne visoke stroške vzdrževanja, recimo nakupa jader. Te sedaj kupujemo iz druge roke, od posadk svetovne serije TP 52. Cena je okrog petine novih, jadra pa v svetovni seriji zamenjajo po največ 30 urah uporabe.

 

 

eM: Na svoji spletni strani ste zapisali, da gre za amatersko ekipo. Pa gre res?

Res je! Celotna ekipa šteje 20 ljudi, v posadki nas je med jadranjem 14. Ko smo začeli na Justin Ten, smo bili v ekipi sami Mariborčani in Prekmurci, sedaj nas je pa ostalo samo še pet iz Maribora, ostali prihajajo iz Laškega, Vojnika, Rogaške Slatine, Ljubljane, Postojne in Kopra. Torej – Slovenija v malem na Generaliju. Razpon v letih posadke je velik, od 22 do 72 let. Tudi jadralnega znanja je pri posameznih članih različno, nekateri so jadrali v olimpijskih disciplinah, drugi nikoli, a vse nas povezuje jadranje in tako naj tudi ostane. Smo prijatelji, ki kakovostno preživljamo svoj prosti čas. Meni je predvsem pomembno, da pripadamo našemu projektu, ekipi. Vsi jadramo brez plačila in dnevnic, klub preko sponzorjev poskrbi za stroške vzdrževanja jadrnice, startnin, prihoda in bivanja na destinaciji. Delno nas oskrbi z osebno opremo. Za hrano in pijačo pa poskrbimo sami.

eM: Kako pa potem sploh uspevate svoje obveznosti uskladiti z zasebnimi in poslovnimi?

To pa je umetnost mogočega in eden večjih problemov. Dobro moramo premisliti urnik regat, se nekaterim tudi zavestno odpovedati, velika ljubezen do jadranja pa zmore preskočiti marsikatero oviro.

eM: Ali vas pogosto zamenjujejo z bratom Urošem Žvanom?

Včasih se tudi to zgodi, sploh, ker je brat aktiven tudi v jadralni zvezi in mednarodni sodnik jadranja in tako bolj izpostavljen. Sicer pa sva vrsto let skupaj jadrala, nato se razšla in v času naše prejšnje jadrnice postala huda konkurenta. Sedaj pa peljeva vsak svojo zgodbo, a oba ostajava močno prisotna v regatnem jadranju.

eM: Kako bi se lahko najbolj strnjeno predstavili našim bralcem in sledilcem?

Mariborčan, rojen na nepravem koncu države (pod Pohorjem namesto ob morju), po izobrazbi pravnik, zasvojen z jadranjem. Začel sem na surfarski deski, moj vzornik in učitelj je bil in ostaja Dušan Puh, nadaljeval sem na velikih jadrnicah – od J24, Justin Tena in Fast Wave 40 do danes. Z veseljem plujem z vsemi barkami, ki jih poganja veter. Tudi s 70 let staro Partizanko na Dravi in v Dalmaciji z gajetami in levti. Sedaj sem krmar naše TP 52 – Assiline III. – regatne jadrnice Generali.

 

 

eM: Z jadrnico že od začetka ciljate na najvišje uvrstitve v razredu 0 in generalni razvrstitvi na regatah razreda open in ORC. Ali lahko razložite te jadralske razrede našim bralcem?

V zadnjih letih večinoma nastopamo v razredu open, seveda ob našem velikostnem razredu 0 tudi v absolutni konkurenci. V razredu ORC pa praviloma samo še na domačem državnem prvenstvu. Kategorija ORC je najbolj mednarodno priznan sistem ocenjevanja jadrnic oziroma izračuna korigiranega časa jadranja. Glede na dolžino, težo, velikost jader itd. vsaka jadrnica posebej dobi svoj faktor. Ko se doseženi čas na regati pomnoži s tem faktorjem, se dobi korigirani čas jadranja – najboljši mogoč približek, da lahko različne jadrnice tekmujejo neposredno druga proti drugi. ORC pa se znotraj generalno deli še na skupine A, B in C, na hitre, srednje in manj hitre jadrnice. Pri nas so za naslov državnega prvaka žal vsi razredi združeni, kar se še posebej pokaže za negativno dejstvo prav na Jadranu, kjer se ogromno regat začne s termičnimi vetrovi. Hitra jadrnica bo tako začela s šibkim vetrom in zelo verjetno tudi končala regato z malo vetra. Tipičen primer nespretnega komuniciranja z javnostmi pa je prav Viška regata, saj jo niti organizatorji ne znajo pravilno komentirati in predstavljati zainteresirani javnosti. Bom skušal pojasniti: v razredu open nastopajo vse jadrnice, najboljši seštevek prve in druge etape pa prinese imenovanje za najhitrejšo jadrnico na regati. Zmagovalca kategorije ORC pa razglasijo hkrati tudi za zmagovalca Viške regate. Skoraj nihče ni poročal, da je letos na 78. viški regati, v kategoriji ORC, nastopilo vsega 17 jadrnic, od 154 nastopajočih.

 

 

eM: Ali se vam zdi, da slovenski mediji dovolj dobro poročamo o vaših rezultatih in jih tudi dovolj natančno razložimo in pravilno predstavimo?

Ne, večinoma ne, razen specializirani spletni mediji, revije in časopisi. Novinarji sploh ne vedo, kaj je ORC, ne poznajo kategorij niti povezav med dolžino na vodni liniji in hitrostjo ter limitih, ki jih s seboj prinašajo tehnične karakteristike plovila. Kot rečeno, se pogosto poroča le o največjih, glavni viri so PR-službe velikih ekip, v ozadju pa finančni aranžmaji. Za primerjavo: tudi v borilnih športih ne nastopajo različno težki tekmovalci skupaj ali pa v avtomobilističnem športu – reli avtomobili in formule nimajo skupnih tekmovanj in konkurence.

eM: JZS je pred leti ustanovila tudi sekcijo za velike jadrnice. Ko se je že zdelo, da bo zaživela, se v zadnjih letih ukvarja z vse manjšim številom sodelujočih ekip, z odpovedmi regat. Kje so vzroki, saj celo vaš brat Uroš v zadnji kolumni priznane slovenske navtične revije piše o zatonu regatnega jadranja z velikimi jadrnicami?

Največjo napako je naredila JZS, ko je pred približno desetimi leti ukinila razred t. i. potovalnih jadrnic in je vse šlo pod razred ORC in open, s tem pa je praktično onemogočila vidnejše uvrstitve prostočasnim krmarjem in posadkam na družinskih jadrnicah. Te niso bile več konkurenčne, posadke pa so nehale nastopati na regatah. Drug razlog je, da se sekcija za velike jadrnice vse bolj ukvarja le s parcialnimi interesi. Poglejte, celo za podelitev pokalov za državno prvenstvo 2020 so potrebovali dve leti, za lansko leto pa eno leto. Medalje, ki bi jih morale prejeti vse najboljše tri ekipe ORC oziroma vsak jadralec posebej, še zdaj niso bile podeljene. Na letošnji Zaključni regati za memorial Francija Stresa je nastopilo le 12 jadrnic, menda je bilo krivo vreme. Odpadla je Diplomatska regata, ki je v resnici komercialno-družaben dogodek, regata za Pokal Val navtike je odpadla zaradi prekrivanja koledarja JZS, ki je v isti čas umestil EP Seascape, odpadel je Skipper Cup, ker so nekateri funkcionarji imeli druge mednarodne zadolžitve in poslovne priložnosti itd. Prihodnost ni prav svetla, a verjamem, da bo z novim mandatom UO-sekcije za velike barke bolje. Skrbi me pa, kdo bo sploh pripravljen kandidirati. Problem pa so tudi motivacija in zainteresiranost ljudi v pokoronski dobi.

 

 

eM: Kakšna pa je sredozemska jadralska scena?

Osebna želja, sicer bolj skrita, je nastop na Rolex Middle Sea Race, ampak menim, da v posadki nimamo dovolj širokega nabora članov za tako resno in zahtevno preizkušnjo. Hkrati je to ogromen finančni zalogaj. Potreben bi bil bolj profesionalen pristop. Je pa res, da imamo dobro opremljeno jadrnico, ki bi v svoji kategoriji lahko bila konkurenčna. Skratka, kar nekaj zadev me odvrača od misli na to regato, po drugi strani me pa privlači. Morda, nekoč …

eM: Ali ste že zasnovali program za prihodnje leto?

Program je v pripravi. Zaradi znane scene v slovenskem morju lahko z gotovostjo napovem, da bo teh nastopov manj in sorazmerno več v hrvaškem delu Jadrana. Predvsem v spomladanski periodi pa se bomo udeležili kakšne regate v Italiji. Mogoče v naš koledar vrnemo Lošinjsko regato, zanimiva je tudi Round Long Island regata, od Zlarina okrog Dugega otoka in nazaj, na njej bi želeli postaviti časovni rekord.

eM: Vas morda mika svetovna serija TP 52, kjer se med seboj »udarijo« monoklasne jadrnice?

Mono klase so seveda edino pravo jadranje, a svetovna serija TP 52 za nas žal niti finančno niti v človeških virih ni dosegljiva. Naš proračun ne dosega 5 % proračuna ekipe iz svetovne serije. V njej pa nastopa mlada slovenska jadralka Lara Poljšak, in zelo sem vesel za to. Sploh, ker njen vstop v svetovno serijo TP 52 ni bila muha enodnevnica – najprej sem bil v dvomih, če je niso v ekipo povabili predvsem zaradi njene nizke telesne mase – saj je postala stalni član ene najboljših ekip te super serije – ameriškega Quantum Racinga.

eM: Kdo so vaši glavni sponzorji?

Najprej naj povem, da nam ostajajo zvesti tudi v prihodnje. Glavni je Zavarovalnica Generali, izpostaviti moram še mariborski visoko tehnološki podjetji Riedl Group in Riedl Aerospace, ki izdelujeta natančne stružene kovinske elemente, pa banko Nova KBM. Ti so največji pokrovitelji naše ekipe.

 

 

eM: Dovolite mi, da vas povprašam tudi po osebnem cilju v jadranju, s katerim bi pritisnili pikico na i vaši bogati športni poti?

Osebne in individualne cilje sem izživel na surfarski deski, sedaj postavljam skupno pred osebno, na prvo mesto ekipo in prijateljstvo. Leta 2019 smo po enem letu jadranja na jadrnici TP52 v Šibeniku na Svetovnem prvenstvu ORC A že nastopili in dosegli dober rezultat. Želim, da bi bilo spet kje blizu v Sredozemlju organizirano svetovno prvenstvo istega razreda. Z zdajšnjim poznavanjem jadrnice, njeno opremljenostjo in uigranostjo posadke verjamem, da bi se v ORC A tokrat borili za medaljo.

Podobne teme:

• Jadrnica Generali z rekordom do Visa
• Memorial Francija Stresa
• Regatna jadrnica Generali
• Generali prvi v cilju prve etape Viške regate
• 6. regata za trofejo Monaco