Tina Mrak & Veronika Macarol

Tina Mrak (1988) in Veronika Macarol (1987) sta najboljši slovenski jadralki. Pred dvema letoma sta postali evropski prvakinji v jadranju razreda 470, lani sta osvojili šesto mesto na svetovnem prvenstvu na Japonskem in se z mešanimi občutki vrnili domov. Kot vsi športniki tudi Tina in Veronika močno pogrešata pravi tekmovalni ritem. Že 8. avgusta 2018 sta v Aarhusu na Danskem uradno izpolnili olimpijsko normo za Tokio 2020. Sedaj pridno trenirata in čakata na začetek poletnih olimpijskih iger, ki imajo potrjen nov datum (23. julij−8. avgust 2021) z letnico 2020.

M. Zupančič, fotografija: Sailing Energy/World Sailing, B. Dobrin, A. Fevžer, T. Čopi, U. Kekuš Kleva

 

eM: V resnici sta že veteranki vrhunskega jadralnega športa, pa vseeno dovolita, da vaju vprašamo, kako uspeta zadržati formo in predvsem tekmovalno motivacijo?

T: Vsako tekmovanje v meni vzbudi posebne občutke in energijo ter željo po zmagovanju. Treningi so včasih zelo težki in tudi motivacija ni vedno optimalna, ampak sledim svojemu cilju in nastopu na olimpijadi v Tokiu, zato me to žene naprej.

V: Motivacijo dobivava predvsem z mislijo na cilj, ki sva si ga zadali. Gotovo je težko skozi celo leto obdržati top formo, predvsem v zimskem obdobju, vendar so se regate razpotegnile skoraj skozi celotno leto, tako da ostaja fokus pri regatah. Na žalost pa je letošnje leto nekoliko drugačno.

eM: Po olimpijskih igrah v Rio de Janeiru sta celo razmišljali o prekinitvi profesionalne športne poti. Kdo ali kaj vaju je nagovoril za nadaljevanje?

T: Ja, res sva si vzeli nekaj časa za premor in dopust. Nato pa smo se v ekipi odločili, da gremo v Tokio po to, kar smo v Riu za las zgrešili. Medalj race v Riu nama je dal potrditev, da je medalja na OI dosegljiva.

V: Po pravici povedano, nisva imeli planov po olimpijskih igrah v Riu. Mislim pa, da je želja po nadaljevanju prišla predvsem zaradi olimpijskih iger, na katerih sva videli, da je olimpijska kolajna dosegljiva in želja, da ta cilj doseževa na naslednjih.

eM: S kakšnimi občutki sta sprejeli odpoved in prestavitev olimpijskih iger na Japonskem?

T: Bilo je grozno. Nisem niti pomislila, da bi lahko do kaj takega sploh prišlo. Olimpijske igre so bile odpovedane samo v času vojne. Letos se je to ponovilo. Vsi programi so se podrli.

V: Z velikim šokom in predvsem ne z dobro voljo.

eM: Kaj vama osebno predstavlja nastop na olimpijadi?

T: Čast zastopati Slovenijo in se boriti za najprestižnejšo medaljo, ki nama še manjka v dosežkih jadralske kariere.

V: Celoten olimpijski cikel delaš za ta vrhunec, štiri leta trdega dela in sedaj celo pet let je kar dolgo obdobje. Sedaj ni le želja za nastop, ampak tudi želja, da doseževa zastavljeni cilj.

 

 

eM: Kakšna so vajina pričakovanja in cilji za prihodnje olimpijske igre?

T: Da se bova najbolje pripravili na tamkajšnje pogoje v mesecih, ki jih imamo še na voljo. Cilj je medalja.

V: Cilji so visoki že od Ria, vendar je jadranje zelo nepredvidljiv šport, predvsem glede vremenskih razmer in dogodkov. To se je videlo tudi na olimpijskih igrah v Riu in na napakah sva se že veliko naučili, zato se bova poizkusili maksimalno pripraviti v vseh pogledih.

eM: S svetovnega prvenstva, ki se je končalo 9. avgusta 2019 v Enošimi (Japonska), sta odšli z mešanimi občutki. Dosegli sta končno 6. mesto, vendar precej za vodilnimi. Kaj se je dogajalo?

T: Kljub vsemu je 6. mesto odličen rezultat, ni pa to, kar midve želiva. Na SP sva imeli težave pri jadranju v veter, medtem ko sva v krmo prehitevali ogromno bark. Ravno zaradi vožnje v krmo sva prišli tako visoko. Ko bova naredili preskok v suverenosti pri jadranju po velikem oceanskem valu, bova zagotovo med najboljšimi.

V: 6. mesto na svetovnem prvenstvu ni slab rezultat, daleč od tega, vendar nama to ni dovolj. Želja je biti med vodilnimi. Večji problem nama je delala vožnja v orco, medtem ko sva v krmo jadrali odlično in največ pridobivali. Ponavadi nisva imeli takih problemov, vendar je zagotovo tehnika po oceanskem valu popolnoma drugačna in se predvsem z vožnjo v orco nisva znašli. Prvič sva tudi imeli jadrnico drugega proizvajalca, na katero se morava privaditi in tudi najti prave nastavitve glede opreme. Skupaj s trenerjem delamo na tem, da to izboljšava.

eM: Testirali sta olimpijsko regatno polje. Kaj pričakujeta, katere so prednosti, kaj vaju najbolj skrbi?

T: Pričakujemo veter z odprtega morja in veliko vala. Pogoji so zahtevni, ampak se morava s tem kar najbolje udomačiti. Delati moramo na tem, da do pričetka OI iščeva kraje, ki so najbolj podobni Enošimi in tam opravimo kar največ dni treningov. Več ko bova tam jadrali, bolj bova suvereni.

V: Tajfuni! (smeh) V obdobju olimpijskih iger je predviden močnejši veter z morja z velikim valom, vendar se nikoli ne ve. Pripravljeni morava biti na vse pogoje in nič naju ne sme skrbeti.

eM: S katero jadrnico bosta tekmovali na olimpijadi? Ali jo tudi vi prevzamete od organizatorja, tako kot v razredu Laser standard?

T: Jadrali bova s svojo lastno jadrnico, ne dobimo je od organizatorja. Jadrnico imava na Japonskem že od lanskega SP.

V: Mi imamo svoje jadrnice, laser standard je bolj preprosta jadrnica in od le enega proizvajalca. Mi imamo več proizvajalcev in nastavitve na jadrnici, katere si lahko tudi prilagodiš.

eM: Kaj pa jadra in druga oprema?

T: Vsa oprema je naša lastna. Oprema je zelo pomembna in izbrati moramo takšna jadra, jambor, jadrnico, da ustreza pogojem, najini telesni tezi ter načinu in tehniki jadranja. Med samim tekmovanjem pa opreme ne smemo menjavati. Samo če se poškoduje, zlomi, jo po odobritvi merilcev lahko zamenjamo.

V: Celotno oprema je naša. Glede modelov jader in jambora, kobilice … lahko izbiramo trše, mehkejše jambore/ kobilico in bolj globoke ter plitke modele jader, vse v predpisanih merah za jadrnico 470. Prav zaradi opreme je jadrnica 470 najbolj tehnična jadrnica in imamo veliko dela tudi pri izbiri opreme in nastavitvah.

eM: Ali se vama zdi, da se je v zadnjih letih odnos slovenske javnosti do jadralnega športa izboljšal?

T: Ja, menim, da je jadranje dobilo nekaj več prostora v medijih. Ampak je še vedno med manj popularnimi športi.

V: Mislim, da je jadranje še vedno zelo malo medijsko izpostavljeno in le olimpijske igre veljajo.

eM: Kaj menita, da je pripomoglo k temu?

T: Medalje in uspešnost slovenskih jadralcev na največjih tekmovanjih.

V: Predvsem vrhunski uspehi.

eM: Kako je s financiranjem vajinih športnih aktivnosti?

T: Del programa nama sofinancira Jadralna zveza Slovenije na podlagi najinih preteklih rezultatov, s katerimi sva pridobili olimpijski razred kategorizacij OKS-a. Velik del pa nama pomagajo osebni sponzorji.

V: Ker imava olimpijski status, dobiva budget, ki nam ga določi Jadralna zveza letno s pogodbami glede na program regat, ki ga imava. In glede na pogodbo se trudimo čim bolje izpeljati letni program regat, ki je zelo obširen. Glede jadrnice, opreme, jader, ki se sproti tudi hitro obrablja, fizioterapij, športne prehrane in fizičnih trenerjev pa morava financirati vse sami, s pomočjo sponzorskih sredstev.

eM: Ali sta tudi vidve zaposleni v sestavu Slovenske vojske? Katere ugodnosti vama to prinaša?

T: Da, zaposleni sva v športni enoti SV. Imava pokrite osnovne prispevke in predvsem omogočeno nemoteno izvajanje treningov.

V: Vsi trije (tudi najin trener) smo zaposleni v športni enoti Slovenske vojske. Vojska nam daje finančno podporo, da se lahko popolnoma osredotočimo na jadranje.

 

 

eM: Kako na vajino počutje in treninge vplivajo ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusne zdravstvene krize?

T: Sezona je bila praktično brez tekmovanj, kar je bilo zelo nenavadno. Težko je bilo predvsem, ker nisi mogel ničesar planirati in sprva nisva vedeli, na kaj se pripravljava. Bili smo omejeni s potovanji in bilo je veliko negotovosti.

V: Najhujše je bilo, ker so nam sproti odpovedali še dve pomembni regati v jeseni in da se je toliko težje odpraviti v tujino na priprave s konkurenco, saj v domačem zalivu vedno trenirava sami. Zelo pomembno je namreč biti s konkurenco in trenirati z najboljšimi. Glede suhih treningov pa jih je bilo čez poletje gotovo lažje izpeljati, ker je bilo topleje in dnevi so bili daljši. Pozimi pa trenirava na prostem ali doma, saj nimava telovadnice in so fitnesi zaprti.

eM: Zaradi širjenja virusa sta se morali celo predčasno vrniti iz Španije, kjer je bila na Mallorci regata princese Sofije. Kako sta sprejeli zatečeno dejstvo?

T: Ja, praktično en dan pred pričetkom svetovnega prvenstva so tekmovanje odpovedali. Nisem mogla verjeti, da se lahko kaj takega zgodi. Zatem pa še cela vrsta odpovedanih tekmovanj. Razočaranje, ko ostaneš brez besed, da se kaj takega dogaja ravno v olimpijskem letu.

V: To stanje se nam je zdelo skoraj nerealno, saj smo tam opravili že kar nekaj treningov in čakali na začetek regate. Dan pred pričetkom pa so razglasili pandemijo in smo se kar takoj odpravili domov. Najhujša novica pa je prišla mesec kasneje, ko so prestavili tudi olimpijske igre na leto 2021.

eM: Kaj za športnike pomeni karantena?

T: Nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi. Športniki imamo zelo aktiven življenjski stil, se veliko gibamo, potujemo. Ko pa moraš biti doma zaprt v stanovanju, se ne znajdeš najbolje. Kakšen dan še gre, da se spočiješ, ampak kmalu moraš začeti nekaj migati.

V: Nič dobrega. To stanje nam veliko škodi, saj pripravljenost gradimo skozi dnevne treninge v celotnem letu in karantena nama lahko pripravo popolnoma zruši.

eM: Po sporočeni odpovedi olimpijskih iger se nam je zdelo, da sta za nekaj časa »poniknili« iz oči javnosti. Kaj je bil pravi razlog?

T: Predvsem velik šok in težko je bilo sprejeti to dejstvo. Umaknili sva se in si vzeli nekaj časa zase.

V: Predvsem zaradi tega, ker so nam vse regate odpovedali. Nato sem se jaz odločila, da je pravi čas, da pozdravim bolečine v kolku s plazmo, saj so se vse regate in olimpijske igre prestavile za leto. Dober mesec sem sanirala kolk in nisem smela imeti prevelikih obremenitev, nato smo julija ponovno pričeli z intenzivnimi treningi na morju.

eM: Kako občutita pomanjkanje pravih tekem?

T: Je kar težko. Sedaj sva k sreči na Siciliji s skupino 15 ekip in imamo odlične priprave in trening regate, simulacijo pravih tekem.

V: Zelo se pozna, da nisva več v pravem ritmu tekem. Manjkajo pritiski regat in vsi momenti, ki se dogajajo v regati. Če treniraš tooooliko časa sam, imaš popolnoma druge občutke, saj ni nobenega zraven, s katerim se boriš in počasi pozabljaš momente, ki se dogajajo med regato v floti več jadrnic.

eM: Kako in kje trenirata?

T: Čez zimo smo za bazo izbrali mesto Trapani na Siciliji. Opravili bomo štiri sklope priprav, od novembra do februarja. Treningi so bili na povabilo, pristopilo je lahko le 15 ekip.

V: Letos v zimskem obdobju na Siciliji, na drugem sklopu priprav v skupini 15-ih jadrnic.

 

 

eM: Nedavno vaju je Italijanska jadralna zveza povabila, da se pridružita še 15-im posadkam iz šestih držav (Anglije, Grčije, Francije, Švice, Izraela in Slovenije) na skupnih treningih na Siciliji. Kako uspešen je bil trening, kakšni so vtisi?  

T: Zelo sva veseli, da sva se odločili za Sicilijo. Pogoji so odlični. Zelo podobni Japonski, predvsem val in ugoden veter. Prvi in drugi sklop priprav sva že opravili. Opravili bomo pa še dva sklopa.

V: Končali smo že drugi sklop priprav, skupaj bomo opravili štiri. V času treningov imamo vsak dan organizirane treninge regate skupaj z moškimi, kar za naju predstavlja dober trening, saj so moški močnejši, Sicilija pa ima odlične pogoje za jadranje. Do sedaj smo prav vsak dan jadranja imeli odlične pogoje.

eM: Kdo predstavlja vajin skelet ekipe?

T: Trener Tomaž Čopi, kondicijska trenerja Andrej Kocjan in Mitja Surina ter fizioterapevtka Mirjam Ivančič.

V: Najin trener Tomaž Čopi, fizioterapevtka Mirjam Ivančič in kondicijska trenerja Mitja Surina ter Andrej Kocjan.

eM: Ali je lahko jadranje tudi nevaren šport?

T: Ja, lahko pride tudi do poškodb in težjih udarcev, predvsem v močnem vetru, saj dosežemo kar visoke hitrosti.

V: Pri jadranju, predvsem v močnejšem vetru lahko pride do močnih udarcev ter nategov mišic.

eM: Kaj je pri vajinem jadranju fizično najtežje?

T: Najtežje je, kadar imamo »prosto pumpanje«. To pomeni, da ko je več kot 8 vozlov vetra, izobesijo zastavo in takrat lahko na jadrnici s hitrimi sunkovitimi gibi telesa z jadri »veslaš«.

V: »Pumpanje«, manevri in delo z vrvmi (škotinami). 

eM: Kako pa izgleda vajin trening na vodi?

T: Imamo več vrst treningov. Lahko primerjamo hitrost in nastavitve jadrnice še z eno ali več posadkami. Takrat smo osredotočeni na tehniko vožnje in vozimo v ravni liniji. Drugi tip treninga je lahko vaja manevrov, startov, obratov boj. To poteka na krajši razdalji med bojami, ki jih postavi trener. Imamo pa še trening regate, ki je prava simulacija prave regate. Sestavljen je iz startne procedure (5 min-start) in vožnje skozi regatno polje do cilja. Po navadi tako treniramo, kadar smo na pripravah skupaj z več posadkami.

V: Trenutno se tu, v Trapaniju, ko je več jadrnic in imamo organizirane dnevne regate, ponavadi odpravimo na morje uro in pol prej in sami potreniramo pred pričetkom regat. Nato imamo po planu tri regate in vsaka traja približno od 35–40 min. Vsak dan smo približno po 4 ure na vodi. Ko smo sami, lahko delamo za ogrevanje osmice okoli bojic, lahko jadramo daljše borde v orco in krmo ali nam Tomaž postavi krajše polje in delamo manevre okoli bojic. Na pripravah pred kakšno pomembno regato pa delamo tudi speed-teste z 1 do 3 jadrnice, da vidimo, kako sva hitri in če imava prave nastavitve na jadrnici, ki nama pomagajo, da sva hitrejši.

eM: Ali trenerja vidita samo na daljavo?

T: Na tekmovanjih je lahko trener z nama do startne procedure (4 min do starta), nato morajo biti vsi trenerji s čolni na predpisani razdalji. Po prihodu v cilj lahko pride ponovno do naju. Takrat lahko pijeva in jeva, imava rezervne obleke in kakšen kos opreme, če se pokvari ali strga.

V: Vsakič, ko greva na vodo, je takoj zraven z gumenjakom. Če imamo polje zelo daleč, naju tudi povleče do regatnega polja. Vedno je zraven, do procedure, takrat se mora umakniti in takoj v cilju naju ponovno pričaka in pove mnenje glede regate. Ko pa treniramo, je lahko vedno zraven z gumenjakom.

 

 

eM: Kaj pa trening na suhem, kako izgleda in kako pomembna je dobra fizična priprava?

T: Fizična priprava je zelo pomembna. Imam dve vrsti treningov, za moč in za vzdržljivost. Moč in agilnost večinoma izvajam v fitnesu ali telovadnici, za vzdržljivost pa večinoma izvajam treninge na cestnem kolesu in treninge teka. Treningi na suhem so prilagojeni treningom na morju. Če je močen veter, je ta dan trening na suhem lažji, če je vetra malo (ali vreme ne dopušča treninga na morju), pa lahko opravimo zahtevnejši trening moči ali dva suha treninga v enem dnevu.

V: V dnevih, ko imamo fizično zelo naporne treninge na morju, je pomembna aktivna regeneracija – sprostitveni tek/veslanje/kolesarjenje in dolg streching. V dnevih, ko na morju ne trenirava ali trening ni bil tako fizično naporen, lahko opraviva tudi močnejši suhi trening. Kombinira se treninge vzdržljivosti, moči, ravnotežja, koordinacije … Zelo pomembno je, da poleg treningov na morju opravljamo dnevno tudi suhe treninge.

eM: Ali trenirata zmeraj skupaj ali tudi vsaka zase?

T: Suhe treninge trenirava vsaka zase.

V: Na morju sva vsekakor skupaj. Doma pa suhe treninge opravljava narazen, ker imava drugačen program treningov. Obe zelo radi hodiva v hribe, tako da se tja odpraviva tudi skupaj.

eM: Ali sta se že kdaj sprli, če je odgovor pozitiven, kdo je potem vajin mirovnik?

T: Ja, včasih pride tudi do takih stvari, do različnih mnenj, pogledov. Ni pa nikoli tako hudo, da bi potrebovali mirovnika.

V: Sva se že skregali, saj je to čisto normalno, ko pride do visokih pritiskov in problemov, predvsem na regatah ali pripravah, ampak potem skušamo vsi trije, skupaj s trenerjem, najti rešitev.

eM: Kako preživljata svoj prosti čas?

T: Večinoma aktivno, v naravi. Zadnje obdobje veliko časa preživim z družino, z nečakinjo. Ko sem doma, se zelo rada srečam s prijatelji in skupaj pripravimo tudi kakšno večerjo, piknik, gremo v hribe, na kakšen izlet.

V: Šport v naravi. Kitesurf, windsurf, hoja v hribe, veslanje, sup … predvsem so mi pri srcu vodni športi. Poleg športov pa rada tudi slikam, umetnost me navdušuje, vse od designa, arhitekture, fotografije …

eM: Kaj je vajin naslednji dogodek?

T: Svetovno prvenstvo meseca marca 2021 na Portugalskem.

V: Svetovno prvenstvo na Portugalskem v Villamouri.

eM: Kaj menita o prihajajočem cepivu na virus covid-19? Ali bo res v kratkem času normaliziral ustaljeni način življenja, ali se bo ta spremenil, morda celo na boljše?

T: Upam, da bo cepivo pomagalo predvsem rizični populaciji. Veliko je še neznanega o virusu in upam, da bo cepivo res učinkovito. Tako stanje omejenega gibanja in ukrepov ne more biti v nedogled, mislim, da se moramo predvsem čimprej navaditi živeti s tem. Menim, da ne bo vse tako hitro in kar čez noč mimo in staro stanje in način življenja spet nazaj.

V: Mislim, da se še kakšno leto stanje ne bo normaliziralo, navkljub cepivu. Čeprav si normalnosti in ustaljenega ritma čimprej želim.

eM: Organizatorji »Tokyo 2020« so decembra 2020 dokončno potrdili, da poletna olimpijada bo! Kakšni pa so vajini načrti po 32. poletnih olimpijskih igrah moderne dobe?    

T: Želim si, da bo Tokio za naju čimbolj uspešen in mi s tem odprl nove poti.

V: Plani se hitro spreminjajo. To se je videlo predvsem to leto, tako da zaenkrat še nimam nobenega določenega plana za čas po olimpijadi.

 

Podobne teme:

• V Turčiji prvi plovi na EP za mešani dvojec 470
• Zlati pokal SSL v Bahrajnu prestavljen
• Mladinsko SP za 470
• Odpoved testne regate v Haagu
• Po prvem dnevu na SP 470 (Portugalska)