Željko Skomeršić, ladijski maketar in zbiratelj

13. marec, 202110. marec, 2021 emorje.com 0 Komentarjev

Žejko Skomeršić, za prijatelje tudi red John, je bil rojen 22. decembra 1952 na Reki. Z ladijskim maketarstvom se je začel ukvarjati 1992, štiri leta kasneje je odprl svojo delavnico »Leut«. Živi in dela v mestu Krku.

eM: Od kdaj ta velika maketarska strast?

Zgodilo se je po naključju, ko sem leta 1992 prebolel bolezen in se umaknil iz aktivnega življenja. Zaposliti sem moral svojo glavo in roke. Najprej sem zgradil dve braceri, potem pa je stvar stekla. Sprva so bili na vrsti lažji modeli in enostavnejši tipi plovil, potem pa se je zadeva stopnjevala, nastajati so začele tudi bolj kompleksne makete »jedrenjakov«, tudi pol odprte makete.

eM: Kdaj ste začeli z zbirateljsko dejavnostjo?

To je bilo nekoliko kasneje, leta 1996. Takrat sem začel zbirati različne predmete, ladijske karte, uniforme, kape, navigacijske inštrumente, in še marsikaj drugega. Vse pa je bilo povezano s pomorstvom in pomorsko zgodovino. Tako je začela nastajati moja zbirka. Vzporedno z njo sem kupoval tudi pomorsko literaturo. Kot mi je znano, sedaj posedujem eno največjih knjižnih zbirk tovrstne literature v Hrvaški. Poznavanje pomorske literature in zgodovine pa je pomembno tako pri gradnji ladijskih maket, kot tudi pri prepoznavanju različnih predmetov, ki so ponujeni v prodajo in ponavadi pripadajo ljudem, ki nimajo ravno velike afinitete do teh starih reči, zato se je treba zanesti kar na lastno znanje in poznavanje materije.

Željko Skomeršić v svoji delavnici, ki je integrirana v Interpretacijski muzej pomorske dediščine otoka Krka.

eM: Kakšni so bili vaši začetki?

Začel sem skromno, na vsega 9,5 m² površine v stavbi mesta Krka, leta 2000 pa sem se razširil na polnih 35 m² v pritličju stavbe TZ otoka Krka. Če pomislim, da sedaj gostujem na 100 m², in to v osrednjem Interpretacijskem centru, se mi kar zvrti. Ampak, tam je bilo dovolj prostora za marsikaj. Vse je bilo na kupu in le sam sem uspel najti stvari. Toda povem vam, tisto je bil prostor z dušo in napolnjen s pozitivno energijo.

eM: Kdo vas je prvi opazil, kako se je začelo partnerstvo z mestom Krkom?

Partnerstvo je nastalo popolnoma naključno. Zbirka je bila všeč Nedjeljku Dunatu in jo je predstavil županu Dariu Vasiliću. Rodila se je ideja, kako bi lahko bila zbirka dostopna in odprta za javnost. Tako se je vse začelo in spočeta je bila ideja o interpretacijskem centru.

eM: Kakšno je sodelovanje z vašimi stanovskimi kolegi?

Med seboj sodelujemo, se obveščamo, včasih si tudi pomagamo, četudi smo bolj samotarji. Veste, naš »šport« je precej individualen in omejen na mračne delavnice. (smeh)

Željko Skomeršić na dan odprtja Interpretacijskega muzeja v Krku leta 2018.

eM: Od kod dobivate načrte za gradnjo vaših ladijskih maket?

Zadnji 5−6 let sodelujem z Nenadom Bojmićem, ki živi in dela v Zagrebu. Narisal je že celo serijo tradicionalnih plovil. Iskreno upam, da bo enkrat ugledala luč sveta tudi v knjižni izdaji. Ko dobim načrt, se ponavadi lotim izdelave makete, priznam pa, da je težko slediti njegovemu tempu.

eM: Kateri so tisti načrti, ki se vas najbolj dotaknejo?

Pasara, barčica, gajeta, levt, bracera … Še bi lahko našteval, da niti ne začnem z velikimi »jedrenjaki« sredozemskih trgovskih ladij.

Maketa polodprtega brig schoonerja, ki jo je Željko zgradil leta 2011, je njegova najbolj priljubljena.

Trabakola, kopija originala, narejena po načrtih iz italijanske Cattolice.

eM: Kakšni so vaši načrti za prihodnost, kaj boste izdelali in zgradili v prihodnjih mesecih?

Nedavno sem končal maketo trajekta, ki je šel na razstavo v Crikvenico, to zimo sem dokončal tudi tri makete »dinghy 12«, po načrtih iz leta 1937, kot so jih narisali tudi v Kraljevici. V delu je replika piranske bracere, izdelani so že načrti peliga in logerja, rad pa bi izdelal tudi maketo istrskega topa, kot so ga v projektu Mala barka 2 v resnici zgradili Tomi Sinožić in prijatelji za Pomorski muzej Piran. Načrte zanj je prispeval uveljavljeni slovenski navtični arhitekt Andrej Justin.

eM: V katerem merilu najbolj pogosto izdelujete ladijske makete?

Najbolj pogosto jih izdelujem v merilu 1 : 30. Vselej pa moraš merilo prilagajati, če bo prevelika barka, je enostavno ne boš mogel primerno razstaviti niti je postaviti na dovolj veliko mesto. Konec koncev prevelika maketa ne bo šla uspešno v prodajo, s premajhno ne boš dosegel želene cene, četudi je v njo vloženega enako ali pa še več truda in dela kot pri večji itd.

eM: Ali so vaše ladijske makete tudi na prodaj?

Ja, če se najde kupec, ki zna ceniti takšno stvar, so seveda tudi na prodaj. Zagotovo pa najprej izdelam makete, ki so naročene za razstave in muzeje. Povem vam po pravici, dokončanje makete bracere za naš dom se že desetletje odmika. Ni pravega časa ali pa je preveč vsega.

eM: Kakšna velikost modelov pa je potem najbolj čislana in prodajno uspešna?

Kar poglejte po maketah. Trabakola meri 90 cm, bracera 65 cm, levt je malo manjši, ampak tu nekje se sučemo. Meni osebno so zelo všeč tudi manjše makete, skromnejših dimenzij.

eM: Koliko časa povprečno porabite za izdelavo enega ladijskega primerka?

Odvisno od tipa, velikosti in zahtevnosti. Bracero sem izdeloval polnih pet mesecev in vanjo vložil preko 500 delovnih ur. Veste, pri nas ločimo maketo od modela. Modelar izdela grobi izdelek, maketa pa je v resnici pomanjšana replika resničnega čolna. Zame osebno je najbolj pomembna njena avtentičnost, enako tudi pri obnovi ali gradnji resničnega novega čolna.

eM: Kateri les največkrat uporabljate pri gradnji svojih maket?

Najraje uporabljam les hruške ali pa češnje, ker nimata grobe strukture. Za ladijsko oplato pa macesen.

eM: Kakšen tip ljudi kupuje ladijske makete in predmete iz zbirke?

Vesel sem, kadar stvari kupujejo resnični ljubitelji morja in pomorske dediščine. Najbolj pogosti kupci pa so bolj premožni ljudje, tisti, ki imajo več pod palcem. Veste, ladijske makete predstavljajo čisti luksuz.

Skomeršićeva pomorska knjižna zbirka je med najobsežnejšimi v Hrvaški. Željko je prejemnik številnih nagrad, medalj in diplom s področja ladijskega maketarstva (slo. modelarstva).

Zapiski in skice kapetana Ante Parentića, ko je v letih 1948-1952 obiskoval Pomorsko tehnično šolo v Reki.

Del ladijskega dnevnika iz leta 1904 z opisom kompasa v staro hrvaškem jeziku.

eM: Koliko ladijskih maket ste do sedaj izdelali?

Točnega spiska nimam, mislim pa, da okoli 60. Najlepši so »jedrenjaki« iz 19. stol., pa tudi najbolj zahtevni za izdelavo. Ko je maketa že skoraj končana, se šele začne ogromno delo z ladijsko opremo in jadrevjem. Tudi to mora biti zgrajeno čim bolj avtentično. Škripčevje in pripone izdelujem sam, pletem lanene vrvi, oblikujem kovinske dele. Tudi jadra morajo biti izdelana v merilu, potem so šele stvari na mestu.

eM: Ste tudi lastnik tradicionalne barke, videvamo vas na klasičnih regatah po Kvarnerju in Dalmaciji. Kako uspete najti čas tudi za jadranje?

To gre nekako z roko v roki in mojimi prijatelji. Poleti se družimo pod jadri, dostikrat dobim tudi kakšno novo idejo. Sprva sem imel dinghyja 12, ki je zelo popularna klasa pri vas v Tržaškem zalivu. Pri nas v Hrvaški pa z njim nisem mogel sodelovati v nobeni kategoriji, enostavno sem bil izven konkurence. Zato sem ga prodal. Bil je letnik 1968, odšel je na Korčulo, v Velo Luko. Prav v teh tednih ga obnavlja Milan Jadrešić Pile iz Betine. Jaz pa sem v Opatiji kupil lovranski guc z dolžino 6 metrov. Barko je izdelal Ive Kalčić, tudi leta 1968. Bila je v morju in je do sedaj imela osem različnih lastnikov. Namenjena je bila ribolovu, zato je bila zgrajena zelo čvrsto in kompaktno. Težka je kar 1.800 kg, sedaj je opremljena tudi z jadri. Ni najhitrejša, je pa zanesljiva in z njo sem praktično vsak dan na morju.

eM: Kaj pomeni biti lastnik tradicionalne barke?

Veliko osebno zadovoljstvo predstavlja takšna barka, pa tudi veliko obveznost. Potrebna je stalne nege in vzdrževanja. Barvanje, laminiranje, vsa druga popravila, zmeraj je treba vlagati v njo, ampak bogato vrača.

Željkova ljubezen na prvi pogled, lovranski guc, ki ga je leta 1968 zgradil Ive Kalčić, je sedaj v Skomeršićevi lasti.

eM: Na kateri regati pa najraje nastopite?

Zagotovo na domači, na Krških jadrih, zmeraj 15. avgusta, ko v zvoniku mestne katedrale odbije poldne in se zaženemo po zalivu. Čeprav nisem tam zaradi regate in rezultata, ampak zaradi druženja. Vse je super, le start bi morali premakniti na kasnejšo uro, saj opoldne v avgustu nikoli ni vetra, ampak tradicije ni mogoče kar tako prestaviti.

eM: Ste prejemnik številnih nagrad in priznanj. Kako gledate nanje?

Že leta 1997 sem bil prejemnik nagrade mesta Reka za doprinos pri razvoju tehnične kulture. S svojimi ladijskimi maketami sem osvojil pet zlatih, šest srebrnih in pet bronastih medalj ter številne plakete. Vsaka nosi svojo zgodbo, torej so zgodbe tiste, ki nekaj pomenijo. Nagrade pač pridejo in minejo.

eM: Kateri razstavni eksponat Interpretacijskega centra pa vam je najbolj pri srcu?

Težko se odločim, ampak bom izbral med maketo brig schoonerja, ki sem jo naredil leta 2011, trabakole po načrtih iz italijanske Cattolice in bragocem, izdelanim po dostopni literaturi Maria Marzaria iz Trsta.