Leto 4/ št. 43; Dopust je tu!
V teh pasje vročih dneh končujemo redakcijo, v uredništvu živimo pod klimo, del ekipe pa že pluje vzdolž Jadrana in zbira doživetja in vtise, da bi za vas pripravili čim bolj kakovostne informacije. Kovidno leto je pustilo sledi na vsakem koraku. Zdi se, da smo ljudje sorazmerno s sproščanjem ukrepov začenjali s turistično sezono, in sproščeni utrip dopustniških dni smo močno prestavili v junij. Začeli so se znani cestni zastoji in čakanje na mejnih prehodih, varuhi državne meje pa so bili pod stalnim stresom zaradi hipnega spreminjanja pogojev za njen prestop.
Na roko je šlo vsaj vreme in epidemiološka situacija, ki se je preslikavala v zeleno. To, da bo potreben kovidni certifikat, če se bomo hoteli udeleževati večjih in številčnejših prireditev, dogodkov ter manifestacij, je bilo že dolgo jasno, kakor tudi časovnica – od začetka julija. Nerodnost je ta, da je precepljenost v Sloveniji in tudi sosednji Hrvaški relativno nizka in do konca spolitizirana, ljudje pa se cepijo predvsem zaradi lažjega prehajanja iz države v državo, beri, da bodo imeli manj sitnosti na dopustu.
Dopust je torej pomembna stvar v človekovem življenju, in vsakdo si zasluži vsaj ducat dni, ko se sme predati prostočasnim stvarem, ki jih ima najraje. V vročem poletju smo Slovenci predvsem zapriseženi morjeljubci in hribolazci. Ker pa smo morski časopis, se vrnimo k prvim.
Ta trenutek smo med glavnimi gosti na hrvaškem delu Jadrana. Kamor koli se obrneš, je slišati znano govorico. Polni so nas avtokampi, obožujemo zasebne nastanitve in se pogosto desetletja vračamo v eno in isto hišo, saj je menda tam najboljše. Hotele često preskočimo, navtika pa se nam pretaka po žilah. Pogosto me hrvaški kolegi vprašajo, kako je mogoče, da ima praktično celinska Slovenija toliko odličnih jadralcev in morjeplovcev. Morda pa prav zato, ker toliko bolj spoštujemo in ljubimo morje.
Podatki, ki počasi prihajajo iz vseh sektorjev turizma, so številčno mnogo bolj vzpodbudni kot lansko leto. Glede na leto 2020 so tako v istem časovnem obdobju boljši za 80 %, kar pa je še zmeraj daleč stran od rekordnega leta 2019. A ljudje so zadovoljni. »Ko bi vsaj trajalo do konca sezone,« se sliši kot molitev pred plovbo, ko ne veš niti kje niti kdaj bo končana. V zraku je delta sev, ki že kaže svoje zobe na področju največjih turističnih središč vzdolž jadranske obale. Z otokov še ni podatkov, tudi doma pod Alpami se situacija zaostruje. Pa ne, da bomo letos s tem tempom že konec julija spet zaprti? To ne bo dobro niti za ljudi, ki si želijo živeti svobodno in brez omejitev, niti za potovanja in druženja, še manj za ekonomijo, ki že sedaj v številnih segmentih »kolapsira«. Eden takšnih je zagotovo turizem.
Kovid pa je prinesel vsaj nekaj dobrega. Spremenil je strategije razvoja turizma, in to na globalni ravni. Masovni turizem je v zatonu, odpirajo se individualna doživetja, govora je o trajnostnem in vzdržnostnem turizmu, na novo se odkriva svet pod morjem, navtični turizem je spoznan kot najbolj perspektiven in varen. Pa je res varen? Plavajoči otočki sreče sicer ne dopuščajo socialnih distanc, so pa predvidljivi in z znanimi člani posadke, to drži. Velja pa tudi, da ekstremno številčna čarterska flota na Jadranu skriva številne pasti; v ospredje vstopajo koncesionarji – t. i. »gazde«, pa luške uprave, ki še naprej poslujejo po starem – off line, čarterska podjetja pa oddajo plovilo vsakomur, ki plača najem in priglasi skiperja, ki je nekoč ali pa celo na dan najema opravil teoretični del izpita in pridobil izkaz o usposobljenosti za voditelja čolna. Dragi moji, ne bo šlo na ta način, ali pa bo navtika postala nevarna veja v turizmu, saj toliko neznanja in nevednosti, kot je sedaj na morju, ni bilo še nikoli. Na dan, ko pišemo ta komentar, je večina čarterskih plovil oddana vse do sredine septembra. Popustov ni ali pa so bistveno manjši kot leto poprej. Trg dela svoje, vreme ostaja nepredvidljivo, naj bo pa vsaj milostno, če nam že delta sev in neznanje utegneta greniti dopustniške dni. Mirno morje in dober veter, če pa se srečamo v kakšnem portu, se le pocukajmo za hlačnico, dokler se še smemo.
Mitja Zupančič
Odgovorni urednik
