Leto 3/ št. 32; Ose in komarji
Na Jadranu nič novega. Slovenci smo opaženi in slišani povsod po Jadranu. Vse vemo, poznamo vse barbe, vse zalive in vsak ima svojega najboljšega dobavitelja vina, oljčnega olja, ribe … Torej, folklora v pravem pomenu besede se nadaljuje.
Po 20. juliju se zdi, da se je turizem utiril nazaj na svoje tirnice, in da zdravstvene krize koronavirusa covid-19 sploh ni bilo. Menda je turistov nekoliko manj, številke kažejo na povprečni 32 % upad glede na lansko leto, ki je bilo na vzhodni obali Jadrana sicer rekordno. Zanimivo pa je, da nekateri turistični kraji beležijo enake ali pa vsaj podobne rezultate lanskoletnim. Tudi zasedenost apartmajev je presenetljiva. Tisti boljši so več kot 70 % zasedeni, slabši pa komaj 30 %, kar morda že kaže na novi val, ki bo ekonomske narave. Covid je oslabil gospodarstva in zamajal družinske proračune, zato so mnogi bili primorani ostati doma. Tisti, ki pa so si še lahko privoščili dopust in počitnice na morju, pa ravnajo skrajno preudarno z denarjem in za svoj potrošek pričakujejo kakovostno storitev.
Ta pa šepa, sploh v gostinski ponudbi. Najetih sezonskih delavcev je vsaj za tretjino manj, mnogi med njimi pa niso vešči obrti, cene pa so ostale nespremenjene glede na preteklo leto, kar pa ne gre ravno skupaj.
Še najbolj varne so počitnice na plovilu, v prostovoljni samoizolaciji, brez socialnih stikov, kjer ostarela zakonca ali pa družine predstavljajo dovoljšnjo samoanimacijo za preživetje dopustniških dni.
Čuden je ta čas dopustov, ko se vsi, ki imajo možnost, spravijo na barke, nato pa se niti v brezvetrju ne uspejo privezati k boji. Ostale so ose in trume komarjev, res nadležen mrčes pa je prav krotka z novodobnimi lokalnimi matadorji, ki jih dobimo s prevodom os in komarjev v luške avtoritete in koncesionarje. Prvi ti obračajo hrbet, da bi zmogli prebrati napis, kdo so, kaj predstavljajo v svoji domovini, saj so varuhi pristaniškega reda, na koncu pa navadni inkasanti.
V resnici pa so pravi ubožci pred koncesionarji v zalivih. Letos so boje povsod tam, kjer so zalivi varni in imajo primerno globino. Cene astronomsko visoke, celo pavšalne do 12 m in naprej, zaračunavajo celo sidranje, če si v »njihovem« zalivu, odvoz smeti postaja skrajno problematičen, ker na otokih ni smetišč, torej tudi ni odvoza smeti, pa še koronavirus je v smetarskih vrečah. Guljenje denarja na suho, kar pa zagotovo ne bo dobro za prihodnji razvoj navtičnega turizma v postkoronski dobi ali pa bo tudi ta postal obrobno sindikalen, na prestižnih lokacijah pa rezerviran za svetovne bogataše. Dovolim si zapisati, da je na zunanjih jadranskih otokih izdan račun za privez na boji bolj slučaj kot pravilo.
Korona je menda povsod, razen na Jadranu. Kdo tu koga zafrkava? Na presečni datum bomo pa spet vsi nazaj zaprti v državo in podvrženi karantenam. Zato ni čudno, da turistične ladje, kot s sardelami naložene z ljudmi, dnevno biznisirajo in vozijo na t. i. »corona party« – otoška kopanja. Treba je pač izkoristiti trenutek, ki bo letos sicer kratkega veka, a prinaša novce. Komu je mar za človeka? Ta bo spet aktualen jeseni, ko bodo politiki na polna usta želeli ponovno postati skrbniki naših življenj. Takrat pa bo prišel nazaj pravi trenutek za samoizolacijo na barki, in to brez os in komarjev.
Mitja Zupančič
odgovorni urednik
Podobne teme:
- Leto 3/ št. 31; Jadranske strategije
- Leto 1/ št. 8, Kriv je mundial
- Leto 3/ št. 34; Oranžna, ne rdeča
- Leto 4/ št. 45; Brez stresa ni dopusta
- Leto 1/ št. 5, Jadranska predsezona 2018
