Topo z imenom Adria
Replika tradicionalnega ribiškega čolna, ki ga je izdelala izolska ekipa Wood Style pod vodstvom Tomija Sinožića (v njej sta delala še Kristijan Kerin in Gregor Pižent), je po dobrem letu in cca 6.000 delovnih urah končala gradnjo replike tradicionalnega istrskega ribiškega čolna topo. Ta je pred uradno splovitvijo že uspešno prestal preizkus na vodi, zaradi delovne nesreče kustosa pomorskega muzeja Uroša Hribarja, ki je nadzoroval in vodil ves projekt, pa se je uradna splovitev s prvega pomladanskega dne prestavila na petek, 26. aprila 2019, torej na čas okoli godovnega dneva sv. Jurija, sicer tudi patrona mesta Piran. Tisti petek je pred zbirko tradicionalnega ladjedelstva v nekdanjem skladišču soli Monfort v Portorožu (današnjem info centru Mala barka, na naslovu Obala 8) bilo spet polno ljudi.
Replika topa je zgrajena in opremljena
Topo je opremljen s potrebnimi jadri, ki jih je ukrojil Bojan Štravs, in vesli, čaka pa še na vgraditev notranjega motorja. Več kot tri tone težko plovilo je predano v upravljanje Fakulteti za pomorstvo in promet, ki bo topo uporabljala za namene študijskega programa, hkrati pa bo tudi fizično skrbela, da bo plovilo redno vzdrževano in v dobrem stanju. K temu jih zavezuje tudi podpisani dogovor s Pomorskim muzejem »Sergej Mašera« Piran, ki bo ostal lastnik replike in tudi njegov materialni skrbnik. Topo Adria se bo udeleževal tudi regat tradicionalnih plovil in bo udeležen pri drugih turističnih prireditvah v slovenskem morju, pa tudi v sosednji Hrvaški in Italiji. Na njegovem trupu je dobro vidna registrska oznaka PI – 10.
Topo je bil zgrajen skozi projekt Mala barka 2
O projektu izgradnje replike tradicionalnega plovila istrski topo/batel smo že večkrat pisali, zato je prav, da tokrat pogledamo na plovilo tudi z druge perspektive, s pogledom čezmejnega projekta Mala barka 2, skozi katerega je tudi nastal. V prvi vrsti gre za ohranjanje in revitalizacijo pomorske dediščine severnega Jadrana, in projekt gradnje topa je v celoti sledil smernicam in zastavljenim ciljem. Še največ težav je bilo s togimi razpisnimi pogoji, ki niso dovoljevali bistvenih sprememb in dopolnitev v času trajanja projekta, kot je nabava krivih hrastovih desk, s katerimi bi bila izgradnja zrcala krmila bistveno lažja in precej bolj avtentična. Topo je zgrajen in splovljen v morje, konec dober – vse dobro, bi zapisali modri in pogled usmerili v njegovo resnično poslanstvo, ki pa se šele začenja. Izdelana replika čolna, ki so jo po načrtih priznanega slovenskega navtičnega arhitekta Andreja Justina zgradili mladi Izolani, bo pokazala svojo resnično vrednost na morju, kot del pedagoškega procesa pri izobraževanju bodočih pomorcev, pa tudi kot turistična atrakcija, implementirana v produkt kulturniškega turizma po poteh male barke. Tu se sicer zna nekoliko zaplesti, saj je plovilo nekoliko specifično in zahteva obvladovanje pomorskih veščin življenja pod klasičnimi jadri, kar da čutiti tudi ceremonial splovitve, ki ni bil klasičen in pričakovan, prej obrnjeno. Če je replika najprej dober mesec blestela v zaprtem prostoru Monforta in privabila množice turistov (tudi tujih), je bila nato z dvigalom položena v morje pred prihodom gostov.
Splovitev plovila
Na ta način je odpadel glavni ceremonial, sosedje bi rekli »porinuće«, Slovenci pa klasična splovitev po navozu, ob glasbi pihalnega orkestra in mažoretk, fotografiranja na krovu barke, predvsem pa dviga jader in jadranja po zalivu, kar pa Francu Juriju, direktorju pomorskega muzeja in glavnemu strategu prireditve ne gre zameriti, saj vendar ni pomorec. Pa tudi vreme je bilo nekoliko spremenljivo, ko pa zapiha in oblaki zastirajo sonce in morje ne izžareva sinje modre barve, takrat pa še stari barkajoli pustijo barčice raje doma, kar je še dodaten odpustek predhodno imenovanemu. Je pa napovedana prireditev ob povezovanju kustosinje muzeja dr. Nadje Terčon uspela privabiti v Monfort množico ljudi, ki so uživali ob zvokih glasbene skupine mandolin Serenate in harmonikarja Marsela Marinška ter ob druženju s predstavniki Društva ljubiteljev starih bark Piran, Društva starih bark Izola, solinarske družine Famea dei salineri, Skupnosti Italijanov »Giuseppe Tartini« Piran, članic ženske veslaške skupine Voga Veneto Piran, bolj in manj posrečenih nagovorov različno veščih sporočanja in umnih govorcev ter dveh častnih meščanov Pirana. Konec gradnje istrskega topa sta tako pospremila starosta piranskih ribičev Sergio Perentin in botra plovila topo Savina Gorišek, jadralka in življenjska sopotnica staroste slovenskega jadranja pok. Mirka Bogića.
Savina Gorišek – botra topa Adria
Prav botra pa je topo tudi primerno in po zveličavni navadi krstila. Igrivi mehurčki penine in njene iskrene misli so ga pospremili na morsko pot. Pa se vrnimo nazaj h govorcem, kjer gre izpostaviti hrvaškega gosta, prof. dr. Roberta Mohovića, ki je v imenu vodilnega partnerja v projektu Mala barka 2 nagovoril vse prisotne, izpostavil pomen ohranjanja pomorske dediščine zahodne Istre in Kvarnerja, nato pa predal priznanje Pomorskemu muzeju Piran in ladjedelskemu mojstru Tomiju Sinožiću, kateremu je skoraj uspelo zamuditi sprejem priznanja.
Sobivanje z občinskim proračunom
Plovilo istrski topo je v morju pred Bernardinom, na vezu pred pomorsko fakulteto, prav tam, kjer so nekoč v antičnem pristanišču Fizine že bile zasidrane rimske ladje. Njegova zgodba se šele začenja s premierno tradicionalno majsko regato v Piranu. Žal pa bo njegova zgodba odvisna predvsem od vsakokratnega sprejetja občinskega proračuna, četudi skozi zadnja vrata in šivankino uho, kot se je to zgodilo že s sprejetjem letošnjega proračuna. Skozi škrge bo tako lahko edini slovenski pomorski muzej, ki pa še naprej ostaja na lokalni ravni, morda le uspel nadaljevati in končati načrtovane aktivnosti za leto 2019. Naj bo morje mirno, vetrovi pa naj bodo celotni ekipi piranskih muzealcev naklonjeni.
