Otok Vrgada – Zadarski Gibraltar
Besedilo in fotografija: Mitja Zupančič
Vrgada je otok, ki pripada ugljansko-pašmanski skupini zadarskih otokov. Spada med najmanjše naseljene hrvaške otoke. Njegova površina meri 3,31 km², dolžina je 2,8 km, največja širina pa 1,3 km. Najvišji otoški vrh se vzpenja 112 metrov nad morsko gladino. Morju okoli otoka pripadajo številni otočki in grebeni. Na zahodu so Gangaro, Mala, Vela in Runjava Kotula, bliže otoku je Obun, Šipnata in Obrovanj, na južnem delu Vrgade pa so se našli Veli in Mali Školjić, Oblik, Gira in največji med njimi, Murvenjak. Na severni strani otoka je otoček Kozina, med njimi pa se širijo vzgajališča rib. Administrativno otok pripada občini Pakoštane.
Na Vrgadi pozimi živi okoli 190 prebivalcev otoka.
V poletni sezoni je pri plovbi okoli otoka potrebno biti pozoren na gost promet in plitvine v morju. Morje je zahtevno skozi vse leto, sploh kadar piha burja, ki v teh vodah kaže izrazito moč. Prav zaliv Luka na severovzhodni strani otoka je popolnoma odprt na burjo, ki prihrumi preko Vranskega jezera. Takrat je mnogo bolje poiskati zavetje iz severne strani v zalivu Sv. Andrija. Luka pa ima svoj čar in pomen za lokalno prebivalstvo. Kar prehitro jo dosežemo z Biograda na Moru ali s Pakoštanov. In ko se bližamo otoku, ga že na daleč prepoznamo po značilnih rdečih klifih. Seveda to niso pravi »klifi«, gre za rdečo zemljo, ki je nastala kot ostanek z erozijo spranega apnenčastega materiala. Kako pa je ta material naneslo na samo morsko obalo, kjer ga valovi ob pomoči vetra režejo in spirajo v morje, je znanih več teorij. Za nas morjeplovce je najbolj pomembno to, da že na daleč prepoznamo v zlato in rdečo odet zid s presekom desetih metrov ali celo kakšnim metrom več visokih rdečih klifov. V zalivu Sv. Andrija je takšen zid postavljen na njegovi južni oz. jugozahodni obali Saular. Še bolj znani in atraktivni pa so klifi na severni strani rta Punta Kuk. Plitvi morski prehod Tanko ločuje otoški polotok Kuk od sosednjega otočka Artina, nekoč pa sta bila povezana z rdečim klifom. Skoraj si ne moremo predstavljati, s kakšno močno erozijo je narava preoblikovala otoško laguno.
Morje okoli Vrgade je plitvo, dostopa pa se preko zaliva Luke in Sv. Andrija.
Vrgado že na daleč spoznamo zaradi značilnih rdečih klifov.
Vrgada je skozi vso svojo zgodovino imela veliko pomorsko vlogo zaradi kontrole plovbe po Pašmanskem kanalu. Zato je skoraj razumljivo, da domačini otok imenujejo tudi zadarski Gibraltar. Če pogled usmerimo v preteklost, ugotovimo, da so otok nekoč imenovali z latinsko besedo insula rubricata, kar v prevodu pomeni rdeči otok, iz te besedne zveze pa se je rodilo zelo staro otoško ime Lumbrikaton oz. Lubricata. Od kod pa potem ime Vrgada?
Ko so hrvaška mesta in kraji prešli iz bizantinske oblasti pod kralja Tomislava, jih je kralj Peter Krešimir IV. priključil kraljestvu in na Vrgado so prišli Hrvati. Ob vzpetini Sudujam so zgradili prvo naselje in ga poimenovali za Levigrad, kar pomeni vzhodno utrjeno mesto. To ime je bilo v uporabi do konca 14. stol., ko so ga domačini prilagodili rabi in preimenovali v Lapkat. Med večstoletno vladavino Beneške republike, ki je na vzhodni jadranski obali zavladala leta 1409, so začeli uporabljati novo otoško ime: Bergata, Lauergada, Vergate in končno Vrgada, ki naj bi bilo po mnenju nekaterih jezikoslovcev izkrivljeno beneško ime za Levigrad.
Ime danes ni več najbolj pomembno. Pomembni so prebivalci, ki ljubijo svoj otok, ki v času poletne turistične sezone več kot podvoji število prebivalcev, ki vseskozi capljajo za razvojem sosednjih otokov in nekako ne najdejo prave razvojne strategije, ko še zmeraj nimajo rešenega odlagališča za smeti, ki jih dnevno odvažajo z otoka, ko prosijo novinarje, naj ne poročajo z Vrgade, saj si želijo ohraniti ta delček zemlje zase in za svoje zanamce. Tej filozofiji, ki je razumljiva, morda pa ne ravno najbolj posrečena, sledijo tudi vse druge otoške impresije. Otoške uličice so ostale ozke, v zadnjem času se tlakujejo (betonirajo), turistična sezona v povprečju traja samo 70 dni, osemletno osnovno šolo obiskujeta le še dva učenca. Glavna ulica nas sicer pripelje do velikega Trga hrvaškega viteza Elija Banova, tam pa nas pričaka klavrna podoba ostankov nekdaj veličastnega dvorca družine Damiani. Francesco Damiani (Frano Damjanić) je z doplačilom 3300 dukatov nasledil fevd – otok Vrgado. Družina Damjanić naj bi prihajala iz bosanskih Poljic, spet drugi pa menijo, da so prišli z otoka Brača – iz Škripa. V sklopu zapuščenega kompleksa je tudi cerkvica Marije Zdravja. Pot prav iz osrednjega trga pelje v vse smeri; nazaj proti Levigradu, kjer pred vaško trgovino domačini še vedno »čakulajo«, saj tamkaj prihaja ves »svit«, torej pristaja ladijska linija 415, ki povezuje otok s kopnim (Vrgada–Pakoštane–Biograd). Še danes jo vzdržuje Ribiška zadruga, ki je bila ustanovljena leta 1909 in je še zmeraj glavni motor razvoja. Druga betonirana pot pelje na drugo stran otoka do zaliva Sv. Andrije, kjer v času nizkega zračnega pritiska pomol dodobra zaudarja po smeteh, tretja pa se skozi ozko uličico vije med slikovitimi hiškami do vrha vzpetine Sudujam, do cerkvice Sv. Trojice. Cerkev bedi nad staro vasjo. Njena zanimiva zunanja podoba vselej vabi turiste, saj ima posebno arhitekturno pojavo. Z visoko »apsido«, zakristijo, potrjuje tezo, da je nekoč bil to mlin na veter. Poseben pa je tudi zvonik, ki stoji samostojno, ločen od cerkve, pa še nižji je, kar ni ravno običajno. Pod cerkvijo je ohranjen velik zapuščen vodni zbiralnik, na vse strani pa se odpirajo lepi pogledi na Pašmanski kanal, proti rtu Gnalić, kjer na dnu leži eno najlepših in najbolj pomembnih morskih arheoloških najdišč. Zahod sonca pa obsveti posvetno zemljo v najlepših barvah in odstre silhuete otoških agav. Takrat je čas, da človek sestopi po vzporedni uličici nazaj v mandrač, še prej pa se mora navaditi, da rejci domače perutnine in petelini čuvarji s svojim glasom predirajo večerno otoško tišino.
Cerkev Sv. trojice na vzpetini Sudujam.
V plitvem mestnem mandraču domačini vzdržujejo barke, marsikatera je našla svoj mir tudi na dnu zaliva.
Vrnitev v stari mestni mandrač ni prav nič posebnega. Mačke levo in desno, glasba iz malih otoških bifejev in vonj po hrani iz konobe Bracera in Burcuga so tisti, ki nas pospremijo do majhnega čolnička na poti nazaj do koncesijskih boj, od koder se lepo vidi mesto in cerkev nad njo, še lepše pa velik napis na kamnitem valobranu – Hajduk. Ali je neizgradnja marine v zalivu Sv. Andrija prednost ali otoški polom, pa bo pokazal čas, ki prihaja. Odločujoče mnenje naj vsaj tokrat pripada Vrgadčanom, kajti oni so edini pomembni, zato šteje predvsem njihov glas.
Zaliv Sv. Andrije so nekoč želeli preurediti v marino, ostalo pa je zgolj pri načrtih.
