Olib – otok kmetov in drvarjev

Za razliko od kapitanskega in pomorskega sosednjega otoka Silbe je bil Olib zmeraj otok kmetov in težakov. Pa tudi otok velikega izseljevanja. Še danes ostaja kopno brez avtomobilov, njih zamenjujejo vozila za golf, ta pa postajajo prepoznaven obraz tega severnojadranskega otoka.

Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com

Italijansko so otok imenovali Ulba. Olibčani so na njem vselej vzgajali oljko, vinsko trto, obdelovali polje in skrbeli za ovce. Daleč naokoli pa so bili poznani tudi po edinstvenem načinu obrezovanja črničevja (op.; hrv. crnike), ki so ji rezali le veje, ne pa tudi debla. Na ta način so uspeli vzgojiti visoko drevje, ki je ozelenilo in pogozdilo otok. Še danes skrbijo za gozd, le da ga ne sekajo več sami, starost prebivalstva tudi na tem otoku zahteva svoj davek.

Drvarska zadruga

V začetku 19. stoletja je bilo na otoku dvanajst ladij, ki so vozile les v Zadar in Benetke. Leta 1904 so na otoku ustanovili celo Drvarsko zadrugo. Še danes se na bližnjih otokih hiše ogrevajo z olibskim črničevjem. Vseskozi pa ostaja glavna otoška dejavnost poljedelstvo, ki je nekoč prehranjevalo več kot tisoč prebivalcev otoka. Danes jih je ostalo okoli 140.

Črničevje

Znanstveno ime rastline je Quercus ilex. Najbolj uspeva na apnenčasti matični podlagi, kljub temu pa ga najdemo na drugačnih tleh v toplejšem Sredozemlju. Pred sušo je dobro zaščiten z usnjatimi listi. Je zimzeleno drevo, ki nikoli ne odvrže vseh listov hkrati kot večina listnatih dreves.

Ekonomski eksodus

Kruti predvojni, medvojni in tudi povojni čas pa je pregnal domačine z otoka, predvsem v Ameriko in Argentino. Po letih izseljenstva se ostareli ljudje spet vračajo nazaj na rodni otok, ampak predvsem na počitnice, v času poletnih mesecev. Zdi se, da Olib postaja ameriško-hrvaška mešanica arhitekture, kulture in socialnega življenja.

 

Olib je otok brez avtomobilov, nadomeščajo jih vozila za golf.

 

Istoimenski Olib je edino otoško naselje

Edino otoško naselje je istoimenski Olib, zgrajen na najožjem delu otoka, ki v tlorisu odslikava osmico. Mesto je pridobilo nov, 130 m dolg pomol, ki varuje pristanišče pred severozahodnimi in zahodnimi vetrovi, ti pa vseeno ustvarjajo neprijetno bibavico v luki, ki je hkrati tudi trajektno pristanišče. Hiše so urejene in dograjene po ameriškem vzoru, krasijo jih s cvetnimi lončnicami ozaljšana dvorišča, urejeni so vrtovi, edina ulica od pristanišča vodi vrh vasi, preostanek otoka pa še zmeraj zrcali svojo prvobitnost. Žal je vse več polj zapuščenih, neobdelanih in zaraščenih z nizko makijo.

 

Privezi na bojah pred mestom Olib so na udaru zahodnih neviht. Morje okoli Oliba je plitvo in pono čeri, zato previdnost ninikoli odveč.

 

Kako priti na otok

Otok z Zadrom in otokom Lošinjem povezujeta katamaran in trajektna linija. Prihod na Olib je mogoč seveda tudi z osebnim avtomobilom, a le do parkirišča, tik ob trajektnem pristanišču. Najlepše je pripluti z lastnim ali najetim plovilo iz smeri Lošinja, bližnje Silbe ali pa preko paškega kanala. Pred krajem Olib, ob glavnem pomolu, so privezi, ki pa v primeru neviht iz zahoda postanejo neugodni in nemirni. V primeru večjega neurja so lahko celo nevarni, enako je tudi z nekaj bojami v morju pred mestom. Mandrač pomeni zanesljiv pristan, ki pa je večinsko rezerviran za domačine in v njem skoraj ni mogoče najti prostega mesta za privez. Prav odprtost proti zahodu pa ponuja čudovite večerne impresije, ko sonce utone v morje.

 

Novi pomol s trajektno luko ščiti pristanišče pred zahodnimi vetrovi. Vseeno je v pristanišču močna bibavica. V mestnem mandraču je vselej poln bark.

 

Morje okoli otoka je plitvo

Olibska osmica je zanimiva zato, ker je razčlenjena v smeri sever-jug, kar je neobičajno za večino hrvaških otokov. Vsekakor pa je pri plovbi okoli otoka potrebno paziti na čeri in plitvine. Olib je tudi sicer najnižji otok zadrskega arhipelaga, njegov najvišji vrh je Kalac, komaj 74 m nad morjem, na južni strani otoka, ki ima tudi sicer najbolj plitvo obalno morje. No, pa tudi prihod iz severne strani, ki ga označuje svetilnik, ni nič boljši. Nizek otoček Morovnik, blizu njega čeri Šip, ki se spajajo z iztegnjenim olibskim rtom preko plitvega prehoda Vrata, in jih lahko celo prehodite, ne da bi si zmočili noge. Južno od rta pa je še čer Kurjak, kjer je globina morja v kanalu proti Olibu le 5 metrov, zato previdnost nikoli ni odveč.

Otok peščenih plaž

Otok s površino 26,14 m², ki meri v dolžino 9,5 m in širino 4 km, ima več kot 33 km dolgo obalo. Olib je prepreden s kratkimi in suhimi dolinami, ki na obali preidejo v manjše zalive. Na vzhodni obali je plitek zaliv Slatnica, južno od edinega naselja pa so še trije manjši zalivčki: Banve, Sv. Nikola in Južna Slatina. Vsi trije zalivi imajo globino primerno za sidranje, Sv. Nikola pa daje dobro zavetje plovilom pred burjo.

 

Olib je tudi otok cvetja.

 

Olib nima sladkovodnih izvirov

Otok nima naravnih izvirov niti površinskih vodá. Zahodni del otoka je zaščiten pred burjo, tam uspeva bujna vegetacija, na južnem delu otoka pa se raztezajo obširni pašniki. Ovčereja je še vedno stalnica na Olibu, ki je poleg turizma in poljedelstva tudi glavni vir dohodka.

Zgodovina otoka

Že v prvih letih našega štetja je starogrški zgodovinar Strabon v svojih zapisih omenjal današnji Olib oziroma naselje Alopi, ki se je nahajalo na vzpetini Gradina. Od tod velja hipoteza, da je naselje nastalo že v ilirskih časih, v dobi Liburnov, ki so v tistem času zgradili več majhnih naselbin na južni strani otoka, ta pa so se kasneje povezala v današnje naselje Olib. V rimskem času je nastalo novo naselje Alopi na polotoku Arat, na južnem delu, tam kjer polotok ščiti zaliv sv. Nikolaja, kar dokazujejo arheološke najdbe liburnijske in rimske keramike, kasneje pa to naselje omenja tudi Konstantin VII. Porfirogenet. V bližnjem zalivu Banve pa so tudi bili odkriti ostanki rimskega veleposestva iz 1. stol. po Kr., grobovi iz 4. stol. in ostanki obrambnega objekta, zelo verjetno iz časov po Pax Romani.

 

Gradina, kaštel iz 16. stol.

 

Hrvati na otoku

Hrvati so prihajali postopoma, od sredine 7. do konca 8. stoletja. V času vihravega srednjega veka se je življenje ohranilo le na Gradini. Skozi čas pa so nastali še drugi zaselki. V obdobju vladavine Beneške republike je bil otok večkrat oddan zadrskemu plemstvu. Napis na nekdanji župnijski cerkvi svete Anastazije (op.; hrv. sv. Stošije) iz leta 1476 govori, da so se na otok zatekli begunci pred Turki iz Vrlike pod vodstvom Jereta Cetinjana. Za obrambo pred pirati in gusarji so v 16. stol. zgradili utrjeni stolp – kaštel. V začetku 17. stol. je beneška država otok prodala zadrski plemiški družini Lantana, ki ga je kasneje preprodala naprej. Tlačanstva pa so se otočani znebili leta 1900, potem ko so otok odkupili od lastnika Filipija.

 

Glavna župnijska cerkev, pred njo je opuščen zbiralnik vode.

 

Novejša zgodovina

V 20. stol. je bil otok, enako kot večinski del vzhodne jadranske obale, pod Italijo. Četudi je med obema vojnama ostal v kraljevini SHS, je bil popolnoma zapostavljen in na robu države. Temu dejstvu je sledilo že omenjeno veliko izseljevanje, ki se je začelo že pred prvo svetovno vojno in je trajalo še globoko v povojni čas druge svetovne vojne. Danes pa razvoj otoka najbolj ogroža neugodna demografska struktura prebivalstva, avtohtonega je manj kot 10 %. Polja zato ostajajo neobdelana.

 

Na otok se vrača živlejnje predvsem v poeltnih dneh. Avtohtonega prebivalstva je manj kot 10 %.

 

Otoške znamenitosti

Naravna znamenitost je Cukrov dolac na južnem delu otoka, ki deluje kot amfiteater, ograjen z mogočnimi suhozidi. Dobro je ohranjen kaštel iz 16. stol., starokrščanski samostan sv. Antona Opata v zalivu Banjve, ostanki cerkve sv. Ivana, župnijska cerkev sv. Anastazije (zgrajena 1632 / obnovljena 1868), nova župnijska cerkev Vnebovzetja blažene device Marije (1899), cerkev sv. Roka (1881) in cerkev sv. Nikolaja (1888) v istoimenski lučici na jugozahodnem delu otoka.

Olib, podoben Silbi, a tako drugačen

Olib je otok, kjer čas bije z drugačno hitrostjo kot na sosednji Silbi. Na njem je manj turistov in manj priložnosti za potrošništvo. Nekaj bifejev, gostiln, trgovina, župnijska cerkev, mestna klopca pod mogočno črniko v pristanišču in balinišče pa ostajata center socialnega življenja, ki je umirjeno, primerno družinam in preživljanju kakovostnega časa v tretjem življenjskem obdobju. A kljub spokojnosti in miru ne gre spregledati naključnih dnevnih obiskovalcev, ki si v hipu lahko postrežejo in izmaknejo tudi kakšen fotoaparat. Ko bi vsaj spominsko kartico vrnili. A to je cena, ki jo plačuje tudi Olib, ujet v novo civilizacijo.

 

Osrednji pristaniški trg s klopco v debeli senci črnike.
Z Oliba proti zahodu …

Podobne teme:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close