Otok Ugljan – Zadrski vrtovi
Tega priljubljenega otoka severne Dalmacije se je že zdavnaj prijel nadimek – zadrski vrtovi. Tako blizu je celini, da bi ji ob lepem vremenu lahko podal roko. Meščanstvo Zadra pa je na njem našlo izvrstno priložnost za vzgojo različnih kultur, predvsem oljk, fig, vinske trte in različne zelenjave. Tako je ostalo vse do današnjih dni, le da je otok, ki je nekoč slovel le po poljedelstvu in ribištvu, našel priložnost tudi v turizmu.
Danes se uvršča med najbolj naseljene otoke Jadrana, četudi so vsa današnja večja naselja bila zgrajena šele v srednjem veku. Otok pa je bil naseljen že od mlajše kamene dobe, po imenu Ugljan (it. Ugliano) se v pisnih virih prvič omenja leta 1325. Njegov severozahodni del je bil precej poseljen že v rimskih časih, enako je tudi dandanašnji, čeprav naselja vzdolž tega dela obale biča močna burja z Velebita. Ko je ozračje čisto, se zdi velebitska gorska veriga kot na dlani.
Sredina otoka je precej hribovita. Na glavnem grebenu, ki se razprostira v srednjem delu zahodne polovice otoka, sta tudi najvišja vrhova Šćah (288 mnm) in Sv. Mihovil (250 mnm), na katerem stoji srednjeveška trdnjava, ki so jo Benečani zgradili v 13. stoletju na vrhu istoimenske vzpetine. Mogoče jo je doseči peš, s kolesom ali pa se preko oljčnikov enostavno zapeljati do vrha z avtom. Tam se odpre čudovit pogled na preko 200 otokov zadrskega arhipelaga in Narodni park Kornati.
Ugljan je mogoče doseči po morju in s celine. Otok leži severno od Pašmana, s katerim ga preko kanala Mali Ždrelac povezuje krajši most. Trajektno povezavo ima na relaciji Preko−Zadar, plovba okoli otoka pa ima nekaj specifičnosti. Zahodni del ima strmo obalo z le nekaj sidrišči, vzhodna obala pa je odprta na burjo, obalni morski pas je precej plitek, mestni mandrači in lučice pa so praviloma polno zasedeni. Še najlepša sidrišča so na skrajnem jugozahodnem delu otoka: v Ždrelcu, v zalivu Sabušica in Mali in Veliki Lamjani, ki pa sta precej industrijsko razviti, saj je v Veliki Lamjani poleg ladjedelnice tudi baza kalske ribiške flote. Ta je najštevilčnejša na Jadranu, izhodišče pa prikladno za plovbo preko Male Proverse in Ribiške straže na odprto morje pred Kornate.
Po legendi je na kraju, kjer stoji cerkev Gospe Snežne v Ždrelcu, nekoč zapadel sneg. Leta 1514 so na tem mestu zgradili cerkev. Na zavetni dan Marije Snežne verniki iz Kukljice romajo v Ždrelac. Leta 2022 bo to že 508. romanje po vrsti. Če vzamemo pot pod noge, urejena obalna pot pelje iz Ždrelca, okoli rta Zaglav, naravnost v Kukljico. Modernizirana zaradi potreb turizma je v osrednjem delu ohranila svojo mediteransko izročilo. Centralni mestni park je v senci palm, s cerkvijo in otroškim igriščem predstavlja osrednje vozlišče socialnega življenja v kraju. V njem so našla svoj prostor pod soncem tudi plovila, še posebej pa je zanimiv stari kamniti mestni pomol, ki še najbolj spominja na delavnico na prostem, kjer ribiči popravljajo svoje ribiške barke.
Sosednji Kali še zmeraj drži primat najbolj ribiškega kraja na otoku. Še obalna cesta in pešpot sta posvečeni kalskim ribičem. Ti danes delujejo na drugi strani otoka, v že imenovani Lamjani. No, tam so privezane ribiške ladje, možje pa še naprej vzdržujejo tradicijo kraja. Sploh se Kali tako hitro širi, da bo kmalu dosegel Preko, ki je trajektno pristanišče, v katerem je vse podrejeno veliki frekvenci prihodov in odhodov tovornega, avtobusnega in osebnega prometa ter ljudi, še posebej v turistični sezoni. Še dobro, da je med Kalijem in Prekom otoček Ošljak, za boljšo orientacijo, kdo je kdo.
Poljana je bila in ostaja predvsem poljedelska, tudi ceste in intenzivna pozidanost kraja ji ne omogočajo drugačnega razvoja. V njeni neposredni bližini je našel svoje mesto pod soncem pravi bister ugljanski, ki sliši na ime Sutomišćica. Nekoč ribiški zaselek, skrit v zalivu za rtom Grgur, želi ohraniti svojo prvobitnost in sobivanje z marino Olive Island Marina, ki je našla svoj prostor na drugi strani zaliva. Manjša, a vrhunsko urejena nova marina, vsako leto prejme kakšno nagrado. Ponuja novo veduto kraju, skupaj z njim pa stavi na vzdržnostni turizem. Manj gostov, lastniška plovila, mir in neposreden dotik z naravo so izhodišča, po katerih se razvija kraj. Tišina preko noči, dan pa ukrojen po meri posameznika, ko vonj po kavi in sveži ribi preplavi zaliv, je tisto, kar išče vse več ljudi.
Lukoran sledi Sutomišćici, a realno nima možnosti večjega prostorskega razvoja. Tega je izkoristila Čeprljanda, ki se v novih časih že urbano stika z Ugljanom. Prijetno dalmatinsko mestece, ki se je razvilo okli župnijske cerkve, je danes razglednica ugljanskega turizma, tega pa poosebljajo zasebniki z oddajanjem sob. Oaza miru je skrita prav na koncu mesta, v frančiškanskem samostanu sv. Jeronima, ki je bil ustanovljen davnega leta 1430. Danes z njim upravljajo sestre usmiljenke, v samostanskem kompleksu pa oddajajo tudi nekaj sob.
Biser za vse ljubitelje narave je na severozahodnem koncu otoka v zalivu Muline. S pogledom na sosednja otoka Rivanj in Sestrunj so ohranile svojo prvotno zasnovo. Vaški mandrač z gostilno predstavlja »center sveta«, v morju na globini 10−15 metrov pa je mogoče najti še tudi školjko žametno skledico. Le morje pred njim ima močan podvodni tok, kar pa je pomemben podatek edino za morjeplovce.