Pot princa Rudolfa
Rudolfovo pot so prvi odkrili botaniki. Med njimi je bil tudi saški kralj Friderik Avgust II., ki je leta 1838 potoval po Istri, Dalmaciji in Črni gori v spremstvu tržaškega naravoslovca Bartlomeja Biasoletta. Arhivski zapis omenja, da je kralj istega leta obiskal tudi Lošinj, kjer sta bila z Biasolettom aktivna pri raziskovanju flore in naravnih značilnosti regije. Vir sicer ne potrjuje teze, da sta botanika prehodila isto pot, po kateri je leta 1887 hodil avstro-ogrski prestolonaslednik Rudolf Habsburški. Verjetno pa se zdi, da sta Friderik in Rudolf izbrala enako smer iz zaliva Radiboj, čez sedlo Gredice, po grebenu Osoršćice do najvišjega vrha Televrina.
Slikovit kontrast nizke makije, ki se ponekod zraste v pravi gozd, in vetrovnega skalnatega terena z osamelci, še danes privablja številne ljubitelje narave. Na poti proti vrhu je skoraj obvezno obiskati cerkev sv.Mikula in jamo sv.Gaudencija. Osoršćica je pravi izziv za planince, pa tudi za vse tiste, ki uživajo v pohodništvu. Rudolfova pot na Televrino (588 m), na najvišji vrh Osoršćice, ponuja dih jemajoče poglede nad Lošinj, Unije, Srakane in Susak, Cres, na vzhodno obalo Istre vse do Pulja, ob lepem zimskem vremenu se vidijo celo Julijske Alpe z očakom Triglavom.
Prvi planinec, ki se je »uradno« naužil pogleda s Televrine, je bil avstro-ogrski prestolonaslednik, kronski princ Rudolf. Zgodilo se je na sončen dan, v nedeljo, 28. marca 1887, ko je princ s cesarsko jahto »Orel« in številnim spremstvom pristal v zalivu Radiboj. S prodnate plaže je začel svoj zgodovinski vzpon na vrh Televrina. Celoten dogodek prinčevega vzpona naj bi bil 1. maja 1887 opisan v dunajskem turističnem časopisu Fremden-Blatt. V javno dostopnih arhivih ANNO (Avstrijske nacionalne knjižnice) sicer ni tega prispevka, ker verjetno ni vključen v javno zbirko in ni indeksiran, zato je originalni dokument potrebno iskati v mikrofilmskih zbirkah.
Pozabljeno pot so na novo raziskali in očistili marljivi člani PD Osoršćica, med katerimi velja posebej izpostaviti Denisa Saganića in Roberta Nekića. Slednji je tudi poskrbel, da je komisija za planinske poti umestila Trail Princa Rudolfa v popis planinskih poti pri HPS – Hrvaški planinski zvezi. V sončnem dnevu smo na pot prvič odšli tudi člani uredništva časopisa. Bila je nedelja, 21. septembra 2025. Najprej je bilo treba prehoditi prvi del poti od Osorja do zaliva Radiboj, da smo sploh prišli na začetek, točno tja, kjer se je tisto pomlad izkrcal tudi princ Rudolf.
Prolog je bil dolg 3,32 km, ponudil je 138 m vzpona, zanj smo potrebovali uro hoje po utrjeni poti, večinsko v globoki senci gozda. Kristalno čista voda in 70 m dolga prodnata plaža sta nas očarali. Nova markacija do zaliva v goste pripelje veliko kopalcev in pohodnikov. Mir je odšel iz zaliva, ostala pa je nevidna kultura bivanja z naravo. Kako naj si drugače razložimo tip obiskovalcev, ki v tišini ležerno sedijo in se sončijo v zalivu, vmes poberejo smeti in živijo po svojem kroju.
Informativna tabla nas je iz zaliva prvič usmerila na Pot princa Rudolfa, nazaj v strmi breg do oskrbovalne makadamske ceste in naprej do Križišća. Tod lahko krenemo ostro v breg, čez sedlo Gredice, po grebenu na vrh Televrina. Lahko pa jo nadaljujemo po Via Apsyrtides do Planinskega doma Sv. Gaudenta, ki je vse do oktobra leta 2024 veljal za edini delujoči planinski dom na jadranskih otokih. Potem je dobil svojega bratranca na vrhu Velikega Planjaka na otoku Mljetu. Prostore nekdanje vojaške karavle je mlada ekipa zanesenjakov preuredila v Planinski dom Planka.
Pohodniki, ki smo tokrat z morja odšli v górje, smo se odločili za daljšo varianto, do Sv. Gaudenta (274 m) ter vknjižili dodatnih 3,4 km in 296 m vzpona. Dom je zaradi obnove že (pred)dolgo zaprt, priložnostno ga odprejo za najavljene skupine. Ostali smo skoraj brez pitne vode in malice, a s podarjenim čudovitim pogledom nad Kvarner. Zato smo hitro vzeli pot pod noge in nadaljevali v breg do markacijske table. Do vrha Televrina smo potrebovali še uro hoje in vknjižili novih 277 višinskih metrov vzpona. V drugo smer je bil Osor oddaljen 1,40 minut. Šli smo na vrh, nato pa po isti poti prek grebena ter po originalni Rudolfovi smeri, čez sedlo Gredice, nazaj v Osor.
Pot je primerna za vse starostne skupine, ponudi prek 600 m vzpona in ravno toliko spusta, zahteva dobro srce, odlično kondicijo in primerne zaloge pitne vode. Traja 2−3 ure v eno smer, s startom v Osorju in spustom v zaliv ter nadaljevanjem do planinskega doma in na vrh Televrina smo bili na poti skoraj šest ur. Na pol poti je tudi izvir sladke vode, ki je v vročem poletju na žalost presahnil. Posebej velja opozoriti na gladke skale, po katerih drsi, sploh, ko so mokre od jutranje rose ali vlage v gozdu. Pot je lahka do srednje zahtevna, odlično markirana, z dobro označenimi smerokazi. Pelje skozi različne terene, vključno z gozdnimi stezami, makadamskimi odseki in skalnatimi deli. Najboljši čas za obisk sta pomlad in jesen, zato le vzemite pot pod noge!
