Od morja do górja 3
Seveda sem letel, četudi me je žgalo pomladansko sonce, ki je napovedovalo poletje, tisti čas, ko se moje aktivnosti z górja prestavijo nazaj k morju. Razlog je bil skrit v želodčku, kajti brez dobre hrane in pijače na daljinskih pohodih pač ne gre. V kanalu pred vstopom v mestni mandrač stoji gostilna Al Pascatore, ki ponuja tipične ribiške jedi. Riva Dandolo 10 ostaja železni repertoar vsakokratnega obiska Gradeža, tako tudi na dan predtakta v Nebeško pot. Pečene sardelice, ocvrti jadranski lignji in tradicionalne vongole na mornarski način so bile rojstnodnevna izbira, poplaknjena s kozarčkom prosecca.
»Zdaj bo pa že šlo, mar ne?« me je vprašala Remko, ki je bila v prologu prve etape spremljevalna ekipa iz avtomobila.
Seveda bo šlo, konec koncev sem stopal za soncem proti bližajoči se šestdesetici v izvrstni kondiciji, zato napovedanih 15 km poti zares ne bi smelo predstavljati prevelikega izziva, kako doseči Oglej. Torej, prav tisto zgodovinsko mestece, ki je ime Aquileia dobilo iz predrimskega imena Nadiže, takrat se je reka imenovala Aquilis.
Na rahlo sem zavezal svoje pohodniške čevlje, saj je bil pred menoj raven lagunski nasip z asfaltirano cesto in urejeno kolesarsko stezo. Pred menoj sta bili dobri dve uri hitre hoje, tako sem vsaj predvideval s pogledom na svoj Garmin. Izhod iz mesta je praviloma zmeraj najtežji, saj po nepisanem pravilu umanjkajo oznake. Hkrati si nisem prenesel sledi niti si dobro ogledal kart. Konec koncev je bil prolog h Caminu od morja do górja zamišljen kot rojstnodnevno presenečenje, ki je popolnoma uspelo. Prometna cesta je prek prvega krožišča pripeljala do SR 352 – deželne ceste v smeri Ogleja. Pri Marini Porto Darsena San Marco sem se za trenutek ustavil v senci osamelega borovca, popil požirek vode in se naužil pogleda na Barbano z gradeške lagune. Postanek ni dolgo trajal, saj je bilo treba vzeti pot pod noge po razbeljenem asfaltu, ki je podelil pogled na prvo oznako za Camino Celeste. Plastična kvadratna tablica bele barve z modro puščico in ribico, ki nas je spremljala vseh 200 km poti.
»Trivialno kaže smer na ravni cesti, ko grem lahko le v jarek ali pa v morsko mlakužo,« sem pripominjal samemu sebi potem, ko sem se malo prej izgubljal po Gradežu. Občutek je bil prav neumen, zato sem le še nemo korakal in pospeševal prek nasipa v smeri Belvedera. Edini izziv so ostajali kolesarji, ki so masovno drveli mimo mene, zato previdnost ni bila odveč. Prvi so me le pozdravljali, drugi so nemo leteli mimo, le eden je krilil z rokami in banditil, da pešci na kolesarski stezi nimamo česa iskati. Pomislil sem, da sem zgrešil traso, ampak kam, prva in do takrat edina puščica je kazala točno po tej poti. »Nič, pojdi po svoje in naprej, to je tvoj dan in tvoj Camino,« sem se pridušal samemu sebi in še pospešil, kajti desetka je bila za menoj, kar je običajno dober razlog za prvo pivo. Lokala pa ni bilo nikjer, vse do table Belvedere, kjer sem iskal oznako, ki je tudi ni bilo. Torej velja slediti novo urejenemu odseku kolesarske steze v smeri Ogleja. Krajevna obcestna tabla me je razsvetlila, da je kraj pobraten s slovenskim Piranom in koroško Gospo Sveto (Maria Saal). Bil sem na dvanajstem kilometru, le še pet pedi so me ločile do cilja. No, tako sem vsaj mislil, in se javno pohvali prek družbenega omrežja.
»Ni mi jasno, kako so snovalci Nebeške poti lahko tako grdo zgrešili kilometrino že v prologu poti, kaj šele bo?« sem sporočil občestvu, in se po svežem kolesarskem asfaltu s silovito naglico bližal trgu Piazza Capitolo, kjer stoji bazilika dolgega imena in še daljše zgodovine – bazilika Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata. Za zgodovino Slovencev je kraj pomemben zlasti kot sedež oglejskega patriarha. Osebno me je najbolj prevzelo dejstvo, da so prve prazgodovinske naselbine na tem območju segale v čas 13.−9. stoletja pr. Kr., da so prvo naselbino ustanovili že leta 181 pr. Kr., da je Oglej v rimskem obdobju veljal za enega izmed devetih najpomembnejših mest Rimskega cesarstva, vzdolž starega toka Nadiže in reke Ter pa so bila pristanišča in obrambni zidovi. Razmišljanje o Unescovem mestecu je prekinil kratek pisk v sporočilu kolegice Andreje: »Hej, dečko, a ti sploh hodiš po Nebeški poti ali imaš neki nov Camino pod nogami?«
Prilepilo me je k tlom; jaz, ki imam toliko izkušenj in sem že skoraj na cilju pred-etape. Kako naj bi zgrešil, saj ni bilo oznake, vso pot sem stopal po ravni kolesarski trasi, brez izhoda na levo in desno. Ni mogoče, sem bil trdno prepričan. Prek dvignjene dlani sem že zagledal zvonik častite bazilike, ki je postajal vse večji in bližji. Stopil sem na trg v senco dreves, na sladoled. Iz nahrbtnika sem vzel knjižni vodič in ugotovil, da sem v finalu dneva zgrešil smer. Namesto proti parku San Marco di Aquileia in istoimenski cerkvi, ki je vpisana na listo kulturne dediščine, sem potegnil ravno kolesarsko linijo in izgubil tri kilometre poti skozi novi Oglej.
»Nič ne dé, spregledano pentljo bom nadomestil v prvi redni etapi,« sem se zaobljubil, saj veljam za romarja in pohodnika, ki zmeraj, do zadnjega metra pošteno prehodi pot. Kako bi sicer lahko pogledal v oči ljudem, s katerimi javno delim pohodniške vtise? Bil je čas za slavje, ko je bil prolog končan, ko je bil nov krog za soncem že skoraj sklenjen. Preznojen, malček dehidriran, a zadovoljen in rojstnodnevno srečen sem v zadnji uri ujel ogled bazilike in ogromnih rimskih mozaikov z zgodnjekrščansko motiviko iz začetka 4. stol., ki so se pod cerkvenimi tlemi ohranili skoraj v popolnosti. Spodnji je največji mozaik zahodnega sveta, meri kar 750 m² in daje vtis obilja domače dnevne sobane. V mozaikih sem našel ribo – Ihtis – starogrški simbol, ki so mu kristjani dodali še dodaten pomen. Zgodnji kristjani so pri srečanju z drugimi verniki narisali lok. Če je druga oseba delila enako vero, je narisala drugi lok. Loka sta skupaj predstavljala ribo. V Svetem pismu ima riba še posebno močan simboličen pomen, saj je bilo več Jezusovih učencev ribičev. Evangelij pravi: ko je Jezus poklical apostola Petra in Andreja, je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi« (Mt 4,19). Ko je videl, da je množica pet tisoč mož brez žena in otrok lačna, je storil čudež in pomnožil pet hlebcev kruha in dve ribi, da so se vsi nasitili, hkrati je ostalo še polnih dvanajst košar živeža (prim. Mt 14,13−21). Po vstajenju se je prikazal sedmim učencem, ki so vso noč zaman lovili ribe. Svetoval jim je, naj vržejo mrežo na desno stran čolna. Nato so ulovili veliko rib, bilo jih je sto triinpetdeset (prim. Jn 21,1−14). Ta ista ribica bo postala naš zaščitni znak in logo Nebeške poti.
Če gre verjeti legendi, je bil evangelist Marko misijonar v Ogleju. Njegova učenca Mohor in Fortunat pa pramučenca in zavetnika krajevne cerkve. Razlog več, da prvo redno etapo začnemo pred cerkvijo sv. Marka v Ogleju, nadaljujemo do oglejske bazilike in nekdanjega velikega rimskega rečnega pristanišča – Via Sacra, in stopimo na arheološko pot v smeri, kot kažejo majhne modre ribice; naprej brez zmot!
