Od morja do górja št. 13

13. september, 202613. september, 2026 emorje.com 0 Komentarjev

»Voda, voda, v deželi vode ostal sem brez vode, a našel sem jo, po slamici mi teče v bidon!« se je glasno veselil Papak, ko je končno našel skalo v strmem gozdnem bregu, izpod katere je na plano prihajala voda. S težavo je polnil silikonski valj in pil hitreje, kot je uspel nastaviti novega. Enostavno je bil dehidriran. Od prehoda prek sedla Križ, v dolino in nazaj v hrib, brez kapljice tekočine. Minilo je popoldne, požirek vode je bil prepotreben in odločilen za nadaljevanje poti. Etapa se je nevede bistveno podaljšala. Popoldanski počitek v Ciclaminu smo pač zgrešili. Ko sem se zavedel naše zmote, je bilo prepozno. Kdo bi bil pripravljen hoditi nazaj šest kilometrov, se spustiti v dolino in v klanec »tancati« po asfaltu? Ga ni! Vnaprej sem vedel, da smo obsojeni hoditi do večera. V mislih sem pripravljal model varnega preživetja v gozdu, ki je poln zveri. Ognjišče, straža, ogenj, spalne vreče, no, vsaj dežja ni bilo v vremenski napovedi.

Končno se je naš utrujeni romarski trojček izkopal iz mračnega gozda. Planinski pašnik, obkrožen z alpskimi vrhovi, je v resnici ležal ob vznožju gore Monte Nischiuarch (1260 m). Pod njo pa, kot prikazen, istoimenska pastirska koča.

»Glejta, to je naš rešitelj!« je vzkliknila na ves glas presrečna Remko, sicer zadnja v vrsti, a z velikimi izkušnjami kvalificiranega taborniškega vodnika. Planinska koča je stala na vrhnjem travniškem robu. Pravzaprav sta bili dve, navzven zgledno urejeni stavbi. Z zaprtimi lesenimi polkni na oknih in vratih sta dajali vtis speče in osamljene Trnuljčice. S Papkom sva odšla v izvidnico. Varnostne kamere in napisi, da sta objekta pod budnim očesom, so dajali vtis nedostopnosti. Dojeli smo, da smo sredi divjine in prepuščeni sami sebi. Dosegli smo Center za opazovanje živali Parco Naturale delle Prealpi Giulie, kar je izgledalo kot skrajno resna zadeva.

»No, vsaj pri hiši bomo spali,« se je oglasila Remko in začela tarnati, da nimamo niti vode niti hrane.

»Saj nismo otroci, en večer bomo menda zdržali,« sem ji ugovarjal Padre, in razmišljal, kakšna čudovita noč bo pod zvezdami, v družbi rjavega medveda. Papak se ni vdal, raziskoval je naprej in z vso silo pokljukal na leseno polkno vhodnih vrat v pastirsko zavetišče. Glej ga, šment, vrata so se na stežaj odprla. »Popotnik, odpočij se in poskrbi, da bodo lahko tudi vsi drugi za teboj našli varno zavetje,« je pisalo na listku, ki je bil zataknjen za steklom. Odprla so se nam nebesa na Zemlji. Hiška je ponudila vse, kar imajo veliki: priročno kuhinjo s štedilnikom na drva in jedilnim kotom, na podstrešju je bilo sedem postelj, na polici dve plastenki vode.

»Juhej, to bo to, več ne potrebujemo, stranišče je gori v hribu!« je še sporočil Papak, nato sta z Remko začela načrtovati skavtski večer.

»Padre, če me spomin ne vara, je v tvojem nahrbtniku spravljena goveja kocka in pest makaronov iz Brezja ter sveže korenje s prelaza Križ?« me je vprašala Remko.

»Papak, koliko gob imava v vrečki?« kar ni odnehala. Imeli smo še tri lisičke in dežnikarico. Ženska roka je prevzela kuhinjo, Papak kurišče, sam sem lahko le še opazoval to pridno mravljišče. Lonec ni bil ravno čist, prej umazan, ampak dovolj dober za tisti večer. Nenazadnje smo morali najprej zavreti vodo. Našli smo še konzervo fižola in začeli kuhati liter in pol vojaške »čorbe«. Brez pokrovke voda nikakor ni uspela zavreti, kljub prizadevanju Papka, ki je z vso vnemo nalagal drva v kurišče. Iz dimnika se je začel valiti bel dim. To so bile naše konklave, le volitev nismo imeli, in papeža tudi ne. Vseeno smo sklenili, da jemo vsak iz svojega zložljivega krožnika, moj je bil pač za dva. Papak je šel v gozd po suhe veje, v štedilniku je prasketalo, mrak je že dodobra objel gorsko pobočje.

»Poglejta, fanta, kaj sem našla na klopci za hiško,« je rekla Remko. V roki je držala ogromno nepoškodovano jabolko. Bilo je kot v risanki, le vedeli nismo, naj ugriznemo vanj ali ne.

»Verjetno ga je nekdo pozabil ali pa je nastavljena past,« sem modroval Padre, ki nisem mogel razumeti korenja na sedlu, sedaj pa še jabolka pri koči.

Remko ga je oprala in narezala na babičine rezine: »Za sladico bo vsak dobil po tri,« je odločila sama brez dodatnih pojasnil. Rečeno, storjeno, kaj naj bi ugovarjal ženski, ki očitno zmeraj dobro ve, kaj dela. Medtem je začelo brbotati tudi v loncu. Obrok, na pogled še najbolj primeren kakšni zaporniški enolončnici iz svinčenih časov, je bil pripravljen. Sedli smo na leseno klop, mizica se je pogrnila, razdelili smo prvi krog in tiho začeli okušati najboljšo hrano tistega večera. Ponovili in razdelili smo bratsko, v enakovrednih delih, tudi v drugem krogu. Pregovor, da v sili še hudič muhe žre, se je pokazal kot resnična izreka. Bili smo zadovoljni in srečni, predvsem pa smo potešili lakoto.

Silvana Paletti (zapisala po ljudski pesmi)

Učja

Zacitirajtë le-t’jso,

la li la la jo lilala

da na pujde tu ka na ćë

magare won čiz ta worha,

ki so pa ta duji koza,

ji snadaö wsa rožica.

Gre albä së čiz Bužicu

na sa prali nu w Cocuw plaz.

Remko je spet izginila za planinsko kočo in prišla nazaj z naročjem divje mete in mladih kopriv.

»To bo za čaj,« je pojasnila, in v isti lonec nalila vodo iz zadnje steklenice. Stopila je k posodi in brez obotavljanja stresla v vrelo vodo vsa nabrana zelišča. Pustila je malo povreti, nato je lonec odstavila z ognja. Skuhala je neverjetno okusen čaj, četudi nesladkan, je bil zares vrhunski, čeprav je trajalo sto laških let, da je voda zavrela.

»Vsak naj napolni svoj kozarec, preostanek si bomo razdelili zjutraj, saj ne vemo, kaj nas čaka,« je bila odločena Remko.

To je bil očitno njen večer, ko se je odkupila za vse čakalne minute na že prehojenih etapah. Ko je pomanjkanje, so želje in potrebe toliko bolj izrazite. Vsi bi še pili zeliščni zvarek, a smo morali tekočino prihraniti za nov dan. Čaj je očistil lonec, ogenj je počasi ugasnil, gozd je oživel. Sam sem sedel na klopi pred pastirsko kočo in opazoval.

»Ko vsaj bi volkec prišel ali pa medo, če ga že ne bi videl, da bi ga končno vsaj slišal,« sem prosil Stvarnika tja gori v zvezdno nebo, a nisem bil uslišan. Zaobljubil sem se, da drugi dan, takoj ko bo mogoče, spijem na »eks« pol litra točenega mrzlega piva, četudi bo ura šele sedem zjutraj. Nato sem tiho odšel spat v skupno sobo na utrujeni pograd. Po izredno napornem dnevu sem zatisnil oko, a ne za dolgo. Zbudile so me zveri; Remko in Papak sta v duetu na polno žagala. Prelagal sem svoje kosti z levega na desni bok in skušal zaspati, žal ni šlo. Samoohranitveni nagon je bil premočan, zato sem pobegnil ven in smuknil v spalno vrečo. Za vzglavnik sem uporabil v kepico zvito puhovko.

»Spati na svežem zraku pod milim nebom in se prebuditi v svežino čistega jutra, mar je lahko še kaj lepšega?« sem za dobro jutro vprašal tuzemsko občestvo, in se zahvalil tistemu, ki je spet in ponovno držal roko nad menoj.

Pastirsko zavetišče smo pustili v boljšem stanju, kot smo ga dobili, pritisnili žig, razdelili čaj in se dvignili še sto metrov nad kočo. Vtis čiste divjine nam je z druge strani pobočja razblinila široka gozdna cesta s parkiriščem tik pred Casero Ricovero Nischiuarch (1207 m). Pravljica osamljenega pastirskega stana »Nišurka« nad gorsko dolino Učje je bila končana, pred nami so oživele zgodbe Zverinic iz Rezije.

Od morja do górja št. 13

Podobne teme:

Morda vas zanimajo tudi naslednje teme:

Dodaj odgovor Prekliči odgovor