Otok Cres – Večna nasprotja, ki privlačijo
Otok Cres je do nedavnega veljal za drugi največji otok na Jadranu, zadnje meritve pa so ga postavile na prvo mesto pred Krk. Krčani hudomušno pristavijo, da je za to kriva creška oseka v času opravljene meritve, ki je povečala površino otoka in premagala Krk za vsega 0,5 m².
Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com
Cres je največji otok na Jadranu
Natančna velikost in kdo je prvi, otočanom ni najbolj pomembno, saj otok z dolžino 66 km že sam po sebi daje vtis, kot da povezuje vse kvarnerske otoke in jih hkrati brani pred odprtim morjem. V resnici gre za vitek otok, ki meri v širino največ dvanajst km, v svojem najožjem pasu pa doseže le dva kilometra, a postreže z rekordnimi 248 km razčlenjene obale. Trajektni liniji Porozina–Brestova v Istri in Merag–Valbiska na otoku Krku skozi vse leto povezujeta otok s celino. Prometna žila neha teči le, ko je sila vetra premočna. Orkanska burja v tamkajšnjih krajih še vedno kroji usode ljudi.
Kanal Kavuada ključen za razvoj Osorja
Na skrajnem južnem delu otoka pomični most v starodavnem mestecu Osor povezuje Cres z otokom Lošinj. Ta plovna pot je umetno nastala že v rimski dobi, ko so izkopali enajst metrov širok kanal Kavuada, ki ločuje oba otoka. Mesto Osor, mestece s 4000-letno zgodovino, je s kanalom postalo pomembno prometno vozlišče, ki je mesto razvilo v osrednje pomorsko in trgovsko središče z 20.000 prebivalci. Če pomislimo, da je danes na otoku mesto Cres kraj, ki je s 3000 prebivalci največji, si težko predstavljamo veličino in pomen Osorja v rimskem času. Takrat je Osor imel gledališče, več samostanov in forum. Zlata doba mesta in njegov pomen sta začela izginjati ob koncu 15. in v začetku 16. stol., ko sta v mestu razsajali kuga in malarija, mesto pa je postalo mesto duhov. Celo škofovsko rezidenco so preselili v mesto Cres. Osor še vedno vznemirja duha. V celoti je zaščiten kot zgodovinski spomenik. V starem mestnem jedru je antični trg s katedralo in škofovsko palačo iz 15. stoletja ter mestno hišo, v kateri je danes arheološki muzej. Glavna ulica je park na prostem, v katerem so stalno na ogled postavljeni kipi hrvaških kiparjev. Razstavljene skulpture so umetnine, povezane z glasbeno dediščino. Kiparska zbirka je del kulturnega dogajanja festivala Osorski glasbeni večeri, ki je od leta 1976 tradicionalna prireditev. V zalivu Bijar je bilo nekdanje mestno pristanišče. V njem stojijo ruševine samostana frančiškanov glagoljašev iz 15. stoletja, ne nazadnje pa so pri Osorju ohranjeni ostanki prve hrvaške starokrščanske petladijske katedrale iz 6. stoletja, zgrajene ob ustanovitvi škofije.
Pragozd otoka poln je skrivnosti
Koliko pričevalcev zgodovine na enem mestu! Človek se po pravilu vsega dobrega hitro navadi, še posebej če mu je od Boga in prednikov ponujeno. Če pa se dobro še nepremično na ogled postavi, počasi stopa v podzavest in pozabo, saj vendar obstaja. Morda se zato ljudje pogosto raje spogledujemo z lahkotnejšim osorskim morskim prekopom kot pa s kompleksno kulturno dediščino. Tam se morje preliva s hitrostjo petih vozlov. Spreten pomorščak mora ujeti tok in zapluti z njim, da ne postane novodobna mestna atrakcija, ko barko postavi povprek in s svojo krmo in premcem »spoji« oba otoka. Četudi je v kanalu prepovedano kopanje, je plavanje proti toku užitek, ne zato ker se upiramo pravilom, ampak ker lahko mahamo in tleskamo z vso močjo do zadnjega atoma moči, pa ne bomo pridobili dodatnega metra.
Legenda o Absirtidih
Ime otočja, ki obsega otoka Cres in Lošinj in še nekaj manjših otočkov, je povezano z legendo. Medeja naj bi namreč prav tam umorila brata Absirta in po njem naj bi otočki dobili ime Absirtidi. Sicer pa je bilo otočje zaradi ugodne geografske lege naseljeno že v mlajši kameni dobi. Kasneje so se na njem naselila liburnsko-ilirska plemena in grški pomorščaki. Vzpon rimske civilizacije, razmah in propad bizantinskega imperija, selitev Slovanov in prihod Hrvatov, še posebej pa obdobje vladavine Beneške republike so globoko zaznamovali materialno kulturo tega področja.
Krščanske korenine otoka
Močno krščanski je bil nekoč ta otok Cres, na kar kažejo ostanki številnih kapelic in cerkva, ki poseljujejo ves otok. Presenetljiva je številka, da samo administrativni enoti mesta Cres, ki obsega severni in osrednji del otoka, pripada 110 takšnih sakralnih objektov. Človek je živel v veri in iz vere, hkrati pa je vseskozi gradil odnos med njim in velikodušno naravo: kamen na kamen, vmes polja. Otočani so bili od nekdaj kmetje in so obdelovali polja in vzrejali drobnico. Ovčereja jim je bila glavna kmetijska dejavnost. V njihovih glavah je bilo še vedno zasidrano prepričanje, da se to splača in je vredno: imeti čredo, čistiti pašnike, obdelovati polje, prodajati meso, izdelovati sir ter v blagovno menjavo ponujati izdelke iz ovčje volne. Še v drugi polovici 20. stoletja je imel otok kar 45.000 glav ovac in pet sirarn, danes ne premore več niti ene same. Zadnjo so zaprli l. 1978. Svet v »pretekliku« je bil torej drugačen, bolj preprost in naraven, bolj samozadosten in skoraj lep. Čudovit in priljuden, kot je velikodušna narava Cresa, ki je otoku še pitno vodo podarila. Vransko jezero je tako še en fenomen otoka, saj gre za depresivno zajetje vode. V jezero se steka meteorna voda, v njem ni lastnih izvirov. Prav to vodno zajetje pa oskrbuje s pitno vodo oba otoka, Cres in Lošinj, zato dostop do jezera ni dovoljen. Na splošno je območje okoli jezera ornitološki rezervat, ki ponuja dom številnim pticam. Z jezerom so povezane mnoge zgodbe, ki govorijo predvsem o vilinskih bitjih. Legenda o dveh sestrah pravi, da je prva bila bogata, druga pa revna. Bogata je revni jemala posest, zato je bila kaznovana s potresom in poplavo, ki sta uničila njen dvorec. Menda je njegovo silhueto mogoče videti na dnu jezera.
Senjski misal
Ko so v začetku 16. stoletja bolezni oslabile in skoraj uničile Osor, je mesto Cres postalo glavno beneško gospodarsko in upravno vozlišče za vse otoke v tem delu Jadrana. Benečani so tedaj zgradili novo mestno obzidje s petimi obrambnimi stolpi in mestnimi vrati. Ta podoba še danes omejuje staro mestno jedro z mandračem, ko s sprehodom skozi severna vrata na drugo stran mestnega obzidja kmalu lahko dosežemo frančiškanski samostan s cerkvijo sv. Frančiška. V sredini samostana je bila med leti 1554–1560 zgrajena velika cisterna za vodo, ki so jo menihi delili med ljudi, če je otok ali mesto prizadela velika suša. Današnja cerkev je bila zgrajena v 15. stoletju v gotskem slogu. Že leta 1520 pa jo je creška plemiška družina De Petris (Petrić) dala razširiti v renesančnem stilu. Nov in lep zvonik je cerkev pridobila leta 1695, današnjo podobo pa zvonik kaže od l. 1854. V samostanu še danes živijo frančiškani, povezani z molitvijo in v pastoralni skrbi za ljudi, tudi za creško lovsko druščino. Skrbijo za samostanski muzej in za dragocenosti, shranjene v njem. Največje se skrivajo v sedemindvajsetih ohranjenih inkunabulah, katerim pripada tudi Senjski misal, eden od treh na svetu še ohranjenih izvodov, ki ga hrani prav frančiškanski samostan v mestu Cres. Gre za najstarejšo hrvaško knjigo iz leta 1494, zapisano v glagolici.
Vpliv Beneške republike
Po dokončnem padcu Beneške republike l. 1797 je otok prešel pod cesarsko avstrijsko upravo. Kako pomemben je bil otok za nadaljnji razvoj pomorskih trgovskih poti, je monarhija najbolje pokazala z izgradnjo kar treh zidanih svetilnikov v 19. stoletju na področju tega otoka: rt Prestenice (1872), čer Zaglav (1876) in otoček Trstenik (1873), ki sicer katastrsko pripada otoku Rabu, pomorsko pa ga štejemo k creškemu področju. Kako nevarno je morje v teh krajih, nemo govori spomenik na južni strani Trstenika, ki opominja na veliko pomorsko nesrečo, ki se je zgodila 27. aprila 1962. Barko je zajelo nevihtno morje in v svoje globine potegnilo petnajst učencev Ekonomske in Pomorske šole z Malega Lošinja, ki so se za prvomajske praznike vračali domov na Rab. Priplavati do otočka Trstenik in se rešiti iz pobesnelega morja je uspelo le trem izmed njih, dvema dekletoma in enemu fantu. Svetilnik je obvezna postojanka, poklon morju in ljudem. Druga postojanka pa je vaška gostilna nad zalivom Ul na Punta Križi. In ko pade noč, oživijo zgodbe in legende, oživi pa tudi nizko rastje po otoku. Na eni strani človek, na drugi divjad, spet v nekem odnosu med človekom in kruto, a velikodušno naravo, prav tako kot nekdaj, ko je toliko stoletij omogočala otočanom živeti in preživeti, kljub vsem oblastnikom in gospodarjem in tudi po tem, ko so del otoka l. 1985 ogradili z ograjo in v nastale revirje l. 1987 »politično« naselili jelena lopatarja z Brionov in divjo svinjo s Kočevskega. Človeški pohlep in neumnost pa sta zameglila um in spustila divjad, ki je otok v cvetu turističnega razvoja dobesedno okupirala. Bujni hrastov pragozd v nedrjih Tramuntane, pod vrhom Sis (639 m), ponuja zavetje tej divjadi. Nad njegovimi gozdovi pa še vedno kroži beloglavi jastreb, kraljeva ptica s trimetrskim razponom kril. Okoli 80 parov gnezdi vrh strmih obal 4000 let starega prazgodovinskega naselja Beli. Še nedavno tega je bil tam ekocenter za proučevanje teh čudovitih ptic, a so vsi odšli, ker ni bilo posluha za njihovo dejavnost. Še preostali beloglavi pari so od čemernosti ljudi tam spodaj raje zajadrali nad skalne obronke proti Lubenícam.
Mestece na vrhu skale
Lubeníce so Rimljani poimenovali kot Hibernicia, kraj pa utrdili s trdnjavo, ki stoji na vrhu 387 m visoke skalne stene. Dostop v naselje z vzhodne strani varuje obrambni zid in dvoje vhodnih vrat. Z vrha Lubeníc seže pogled proti celotnemu lošinjskemu akvatoriju. Ko v poletnih večerih ozračje utrjenega mesteca preplavijo zvoki klasične glasbe, obiskovalec doživi magično ozračje, rekli bi tihožitje preteklosti s spajanjem glasbe in morskega horizonta.
Valunska plošča
In vedno se je živelo tudi z morjem. Ribiči so v teh krajih posebej specializirani za lov na škampe, saj je peščeno dno otoka idealno za njihov ulov. V zavetrju rta Pernat, v globokem Creškem zalivu, leži tipično ribiško naselje Valun. Vasica ni le ribiška, znana je tudi po odkritju Valunske plošče na pokopališču ob cerkvici sv. Marka pri starodavnem kraju Bučev v okolici novega naselja Valun. Dokument, ki je nastal v 11. stoletju, je izjemno pomemben za zgodovino Hrvatov na tem področju. Na tej kamniti plošči je namreč izklesan prvi napis v glagolici s srednjeveškim latinskim prevodom (Teha, sin, vnuk Juna). Danes je plošča shranjena v župnijski cerkvi Matere Božje (1851) neposredno ob pristanišču v centru mesteca Valun.
»Come to Cres, no stress.«
Res je to otok nasprotij, otok zgodovine in kulture, otok lovcev z morja in na morju. Otok, ko spet postal bo človek človeku brat in spet se vse bo splačalo. Tedaj zares veljal bo njihov želeni, a neizpeti rek: »Come to Cres, no stress.« Sedaj se zdi, kot da čas Absirte še živi.
