Otok Hvar – Po poti Pharosa
Stari Grki so že v 4. stol. pr. n. št. pluli v teh vodah. Ko je figov list prekril človeško dlan je nastopilo obdobje stabilnega vremena. Takrat so antične ladje zaplule na morske horizonte , topli pasatni vetrovi pa so jih gnali v nove dežele. Prišli so tudi do zunanjih otokov Jadranskega morja, naprej v notranjost je bilo pluti preveč nevarno. Leta 384 pr. n. št. so jih bogovi zanesli na Far ali Huarr in naselili so Pharos. Stekla je trgovina z vinom in oljem, ljudje pa so začeli čistiti kamenje z zemlje ter obdelovati polja.
Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com
Demetrij Farski
Leto 219 pred našim štetjem pa je bilo na otoku Hvar usodno tudi za tedanjega vladarja in vojskovodjo Demetrija Farskega. Otok je moral predati Rimljanom, na kar nas spominjajo arheološka najdbišča in rimski ostanki iz prvega stoletja pred Kristusom. Tedaj so se starogrške hiše preuredile po rimskem okusu in se okrasile z mozaiki ter zidnimi freskami.
Otok vina in zgodovine
Hvar je otok z največ sončnimi dnevi na Jadranu. Je otok sivke, zdravilne rastline posebnega vonja in rožnato modrikaste barve. Avtohtona sorta na otoku uspeva že od 18. stoletja naprej. Hvar je otok vina in zgodovine, planet Hvar je otok prijaznih ljudi.
Četrti med hrvaškimi otoki
Po velikosti je četrti med hrvaškimi jadranskimi otoki. Njegova največja širina je 10,5 km, po dolžini pa se s svojimi 68 km razširi proti zahodu in velja za najdaljši hrvaški otok. Hriboviti del otoka zaznamuje najvišji vrh Sv. Nikola, ki se dvigne 628 m nad morje. Ravninskem delu pa pripada največje polje na jadranskih otokih, Starogradsko polje. Hvaru pripadajo tudi Pakleni otoki, otoka Zečevo in Šćedro ter čeri Lukavci. V petih naseljenih otoških mestih živi približno 11.500 domačinov. Otok Hvar je eden najbolj znanih turističnih biserov na Jadranu in je prava meka tudi za navtične turiste. Sledi preteklih civilizacij življenje na otoku bogatijo na vsakem koraku, otok pa hkrati uvrščajo visoko na seznam Unescove kulturne dediščine.
Osrednji del otoka
Osrednji del otoka zaznamujejo tri večja mesta: Stari Grad, Vrboska in Jelsa. Stari Grad je najstarejše mesto na otoku in tudi sicer eno najstarejših na Hrvaškem. S tem imenom so ga poimenovali sicer šele leta 1331 v Hvarskem statutu. V antičnih časih so ga imenovali Far ali Huarr, ko mestu takratno podeljeno ime ostane v veljavi vse do začetka XIV. stoletja. Tedaj Stari Grad svoje nekdanje ime Pharos, po katerem se je imenoval vse od leta 384 pr. n. št., prepusti mestu Hvar.
Stari Grad pod UNESCO-vo zaščito
Mesto Stari Grad je varno skrito pred visokim morjem na koncu štiri milje globokega zaliva v obliki razprte človeške roke. Celotni stari del mesta je pod Unescovo zaščito, v njem pa nas na vsakem koraku spremlja duh velikih civilizacij: starogrške, rimske in ilirske. Zgodnjekrščanska cerkev sv. Janeza, cerkev sv. Heronima (XV. stol.), cerkev sv. Nikolaja (XIV. stol.), katedrala sv. Štefana (XVII. stol.), trg Škor, Dominikanski samostan in cerkev sv. Petra mučenca (XV. stol.) ter Tvrdalj – trdnjava Petra Hektorovića, so le nekateri mestni biseri. Hrvaški pesnik Petar Hektorović je dal renesančno utrdbo zgraditi na svojem posestvu sredi 16. stoletja za zaščito pred turškimi vpadi. Odločitev o gradnji je sprejel prav zardi turškega napada na otok, ko si je leta 1539 komaj rešil življenje s tem, da je na ribiškem čolnu pobegnil v Italijo. Danes je utrdba v lasti in upravljanju daljnih pesnikovih sorodnikov. Notranjost krasita čudoviti zgodovinski park in ribnik, ki je včasih služil kot javna pralnica za pranje perila. V ribniku se meša morje z izvirsko sladko vodo, v njej pa plavajo ciplji, ki se po tradiciji nikoli ne lovijo. Ob ribniku so številni v kamen vklesani napisi. V hrvaškem in latinskem jeziku govorijo o pesnikovem življenjskem pogledu na svet in ljudi. Najbolj zgovoren je napis nad vhodom v trdnjavo, ki sporoča, da jo je pesnik zgradil za sebe in za prijatelje in drugi, da je namenjena popotnikom in ubogim.
Ager Pharensis – polje Farosa
Najzanimivejši in najbolj neobičajen spomenik Starega Grada pa je nepreklicno Hora ali Ager Pharensis, polje Farosa, oziroma njegova parcelizacija, ki so jo pred 2400 leti zgradili grški kolonialisti. Obdelovalne parcele, obzidane s kamenjem, v velikosti okoli 180 x 900 m, so se ohranile tudi skozi rimsko nadvlado. Celo antične ceste po polju in raster parcel se je ohranil skozi celotni srednji vek, vse do danes. Leta 2008 je bil tudi Ager vpisan na seznam unescove svetovne kulturne dediščine.
Male Benetke
Na drugem koncu starogradskega polja se je usidralo mesto Vrboska. Kraj so v XV. stol. postavili krajani sosednje vasi Vrbanj. Turistična zanimivost kraja so majhni kamniti mostički, ki povezujejo obalo in otoček s palmami v pristanišču. Še bolj zanimiva pa je zgodba o vrboskih cerkvah in ribiškem muzeju. Prav renesančna cerkev iz XVI. stol. s trdnjavo svete Marije identificira to otoško mesto. Spominja na visoko kamnito ladjo na osrednjem trgu nad krajem. Sprva je bila to majhna cerkvica, ki pa je po dveh turških vpadih na otoška mesta Hvar, Stari Grad in Vrbosko, leta 1575 začela delovati kot močna utrdba, ko je dokončno odbila Turke in se posvetila svoji duhovni funkciji. V mestecu stoji še cerkev sv. Lovrenca iz XV. stol., v kateri so dragocene umetniške slike. Sicer pa je Vrboska najbolj ribiški kraj na otoku. Ribištvo in predelava ribe sta ohranjena v edinem tovrstnem muzeju, ki je nastal tako, da so domačini darovali muzeju praktično vse razstavljene predmete. Leta 1894 je francoska družba odprla v Vrboski tovarno sardel. Tedaj je bilo le osem takšnih tovarn na Jadranu, v njih so vse delali ročno (primeš sardelo, odrežeš glavo, očistiš drobovino, jo malo posušiš na rešetkah, nekoliko popražiš v olju in položiš v konzervo, ki jo nato ročno zaciniš). Tako so 30 let polnili konzerve eno za drugo. Tovarno so nato zaprli leta 1970. Velja upati in verjeti, da vrboski ribiški muzej ne bo dokončno zaprl svojih vrat in da bo ostal del žive zgodbe o morju in ribiški tradiciji.
Grško gradišče na vzpetini nad mestom
Jelsa je zadnje večje mesto, ki pripada osrednjemu delu otoka. Zgrajena na severni strani otoške obale je našla svoj prostor v nekoč močvirnatem področju, ki so ga leta 1850 izsušili. Ime je dobila po jelšah, ki rastejo na rodovitnih tleh. Zgodnjemu srednjemu veku pripadajo ostanki starega dela mesta na polotoku Gradina. Ostanki utrdbe Galešnik, utrjena Marijina cerkev, cerkev sv. Janeza in cerkev Matere Božje od zdravja, pa je le nekaj kulturno zgodovinskih spomenikov v Jelsi. Najpomembnejši med njimi je zagotovo Tor, arheološka lokacija, ilirsko – grško gradišče na vzpetini nad mestom.
Arzenal in trdnjava Španjol
Zahodni del otoka identificira glavno središče otoka, mesto Hvar. S starodavnim Arzenalom – hangarjem za veliko galejo, s Hvarskim ljudskim gledališčem iz začetka XVII. stol., mestno ložo in urnim stolpom privablja množice turistov iz celega sveta. Mesto očara s starim mandračem, ki vsako leto gosti festival starih bark. Največja znamenitost je veličastno mestno obzidje, nad starim mestnim jedrom pa bedi trdnjava Španjol, postavljena na temeljih ilirskega gradišča, dokončno zgrajena leta 1551. Trdnjava je 19. avgusta 1579 rešila skoraj vse prebivalce mesta, potem, ko so Hvar napadli Turki, mesto pa popolnoma oropali in ga zažgali. Žal pa se je mestu že 1. oktobra istega leta zgodila nova velika nesreča, ko je ob pol štirih zjutraj strela udarila v zgradbo, kjer se je skladiščil smodnik, kar je povzročilo strahovito eksplozijo, v kateri je bila močno poškodovana tudi trdnjava. Vzpetino hvarske Fortice danes krasi pravi botanični park. V njem posebno mesto zavzemajo agave, iz katerih nitkastih vlaken sestre v benediktinskem samostanu, na nekdanjem posestvu Hanibala Lucića v središču mesta, na tradicionalni način klekljajo hvarske čipke iz agave.
Mondeni Hvar
Monden je sprehod mimo katedrale sv. Štefana po Pjaci (trg sv. Štefana) do mestne rive, na drugo stran obalne poti. Tam človeka sprejme spokojnost in tišina Frančiškanskega samostana usmiljene Matere Božje, ki so ga zgradili leta 1461 na mestu, kjer je prej stala kapela sv. Križa.
Svetilnik Pokonji dol (1872)
Pot pa se lahko nadaljuje na južno stran otoka mimo rta Križni rat proti Milni , kjer se odpre pogled do svetilnika na otočku Pokonji dol pred mestom Hvar. Kamniti zidani svetilnik so zgradili leta 1872. S svojo lučjo pokriva morski akvatorij proti pristanišču Hvar, Paklenim otokom in rtu Stončica na Visu. Njegov beli blisk utripa tudi na jug proti oddaljenemu otoku Sušac, vzhodno pa kaže pot proti čerem Lukavci, preko antičnega otočka Šćedro, do Pločice v smeri otoka Korčula. Zanimivost svetilnika je ta, da ima dvoje vhodnih vrat, prve s severa in druge na nasprotni strani z juga. Po burji v svetilnik vstopamo z juga, po jugu skozi severna vrata, po vročini pa sta oba vhoda odprta. Takrat nastane močan prepih, naravni zračni tunel, ki v poletnih mesecih uspešno ekološko klimatizira svetilničarjevo hišo. Zadnja leta je edini prebivalec Pokonjega dola Stiv Pagon, najemnik svetilnika in slikar s Hvara.
Na otoček Stiv skoraj ne sprejme neznancev, prišlekov in drugih vsiljivcev. Rad pa v goste povabi dobre, kreativne in poštene ljudi. Vino plavac, hvarska gregada in stivove zgodbe so takrat nekaj kar človek nikdar ne pozabi, pa tudi kupiti jih ne more, niti z denarjem niti z zlatom, saj so le za izbrane, enako kot je samo za izbrance Pokonji dol, luč pred velikim otokom Huarr.