Štorije z Jadrana 12 – Zgodba o stari barki

Tistega lepega zimskega dne sem močno razmišljal o morju. Bil je še en dan, ko je mraz rezal po kosteh, sonce pa je sramežljivo pošiljalo svoje tople žarke. Že dolgo nisem plul, le ustvarjal sem, želja dotakniti se morja pa je iz dneva v dan spet postajala močnejša, skoraj neznosna. Zgodilo se je hipno in skoraj logično. Na svetovnem spletu sem v treh jezikih: angleškem, hrvaškem in slovenskem objavil pobožno željo, zapisano v kratek stavek: »Kupim barko s poreklom, na kateri bi lahko skromno živel in pisal.«

Še isto popoldne se mi je po telefonu oglasil prijatelj Marijo, pa ne z drugega konca sveta, ampak kar iz Portoroža.

»Hej, fant, mislim, da imam nekaj zate, oglasi se čim prej v marini,« in me pustil v polnem pričakovanju.

 

Ketch Fisher 25 (KP-3510; Pinnass III do 17. 1. 2017 , nato PI-777; Issa), na vezu ob prvem ogledu v Marini Portorož (16. 12. 2016)

 

Konec tedna sem sedel v avto, ki sem ga na poti proti morju opral, kajti že tako ali tako je ljubljanska registracija vprašljiva na obali, umazan avto pa pač ne sodi pred marino. Dobra ura in kvart in že sem v Skipperju čakal na Marija, vmes pa pojedel skledo njegovih sladkih jabolk.

»Glej, na prodaj je ketch, letnik 1978, prodaja ga doktor, barka je pa v marini. Če želiš, jo greva lahko skupaj pogledat. Mislim, da je pravšnja za tvoja morska pohajkovanja, ustvarjanja in novinarsko delo.«

Navdušen sem brez obotavljanja sprejel ponujeno roko in se prav na Miklavžev dan odpravil na ogled plovila. Dvojambornica je osamljena stala v morju na vezu stare čolnarne. Njen angleško zelen trup je razkrival kraljevske korenine, dva majhna jambora pa sta se zlatila v zimskem soncu. Bila je ljubezen na prvi pogled, še bolje, na prvi dotik. Bila je točno takšna, kot sem jim sledil po severnih morjih; bolj profesionalna, čisto zaresna, ribiška, primerna tudi za težko morje. Nič modernega in manj uporabnega ni bilo na njej, nobenih lepotnih dodatkov, le premišljene rešitve, ki so bile vsakemu morjeplovcu opazne že na daleč. Na dobrih sedmih metrih dolžine je ponujala vse, kar imajo veliki. Na premcu odličen mostiček za dostop na barko, ki je bil opremljen tudi z dodatnimi snemljivimi stopnicami. Posebej sem bil navdušen nad bočnimi prehodi in visoko ograjo, ki te v podivjanem morju ščiti pred padcem z barke. Kabina s stojno višino do 1,85 m pa je bila prisekane forme – z nagnjenimi okni, po vzoru severnjaških in profesionalnih ribiških bark. Ja, bila je kultna barka Fisher 25, ki so jo po načrtih Wyatt & Freeman (moža sta bila letalska pilota) zgradili v ladjedelnici Fairways Marine v angleškem Southamptonu.

 

Zgledno pospravljene vrvi so dajale upanje, da je stara barka z letnico 1978, v dobri kondiciji.

 

»Marijo, če je res naprodaj, jo bom kupil!« sem povedal svojo odločitev.

»Ampak ne bo ravno poceni. Takšne barke držijo ceno. Najbolje, da ti dam kontakt, pa se kar sam pogovori z lastnikom. Meni nisi nič dolžan, le večkrat se oglasi pri nas,« je še pripomnil Marijo in odšel v svojo pisarno ter poslal na telefon lastnikovo vizitko.

»Opa, tega človeka pa poznam,« sem zamrmral samemu sebi in se odločil, da ga pokličem.

Dolgo je zvonilo, naposled pa je na drugem koncu linije nekdo le dvignil telefon.

»Dr. Rode na drugi strani, prosim?«

»Mitja, Mitja Zupančič pri telefonu. Dober dan, kličem zaradi …«

»Ja, ja, zaradi barke. Predlagam, da se osebno srečava v torek, 12. decembra 2016, v centru Vič in se vse dogovoriva.«

Skoraj mi je vzelo sapo. Tako direktnega povabila res nisem pričakoval. Očitno je Marijo z odliko oddelal že marsikaj namesto mene, da je vse steklo gladko in v trenutku. Postavljen skoraj pred dejstvo se nisem mogel več umakniti, lahko sem le pristal na ponujeni termin, zavedajoč se, kaj vse bo morebitni nakup potegnil za seboj, kar sem celostno opisal v svojem romanu v črticah z naslovom Morje bližine.

»Hvala, potrjujem!« sem navdušeno izdavil iz sebe, a še predno je glas do konca izzvenel v telefon, je prof. dr. Primož Rode že prekinil.

 

Notranjost angleške barke, zgrajene v Southamptonu, je še danes atraktivna, lepa in uporabna.

 

Čuden tič, sem si misli, prodaja barko, pa se mu tako mudi, da se še posloviti ne moreva zgledno. No, ali pa je to le še eden v vrsti ljubljanske visoke družbe, čeprav sem ga na daleč poznal kot zelo dostopnega in ljudskega človeka.

Trije dnevi so hitro minili in že sva se prvič tudi osebno srečala. Primož Rode je sedel v družbi svojih kameradov, s katerimi se je redno, že vsa leta srečeval na čaju. Oblečen je bil v originalno pilotsko jakno. Malo sem postal, vse vljudno pozdravil in dal vedeti, da sem korajžno in skoraj vzneseno na dogovorjenem mestu.

»Pozdravljen, bova skupaj spila še en čaj?« je vprašal doktor, ki spet ni izgubljal časa. Ni me poznal, vendar mi je takoj predal vpisni list, vso dokumentacijo o barki in njene ključe.

»Prosim vas, pojdite pogledat barko, in ko boste tam, dostavite nazaj še v skaj preoblečeni sedež, da bo takšna, kot mora biti. Veste, sam že več kot leto dni zaradi zdravstvenih težav nisem stopil nanjo, pa to vi naredite namesto mene.«

Spet sem ostal brez besed, kar sicer ni v moji navadi, ampak vse se je dogajalo sakramensko hitro in brezkompromisno. Enostavno, spet ni bilo umika. Prevzel sem ključe in sprejel nalogo, da obiščem barko, ki se je takrat še imenovala Pinnass III in je nosila koprsko registracijo KP-3510. V zadnjem trenutku sem še uspel dr. Rodetu pokloniti svojo knjigo Svetilniki, s pripisom, naj ga zmeraj spremljajo v varen pristan.

Prof. dr. Primožu Rodetu, vrhunskemu slovenskemu kardiologu svetovnega merila in nekdanjemu direktorju ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra (1991−2003), pa sem za češnjo dneva dal v podpis tudi njegovo knjigo Ericoussa, o naključni plovbi okoli Jadranskega morja, ki jo je s prijateljem Vladimirjem Pezdircem leta 2008 opravil prav z barko, ki jo je prodajal.

»Na najino prvo srečanje in ‘skupno’ bolezen,« je še zapisal k posvetilu v knjigo in se hitro vrnil k prijateljem.

Jaz pa sem še isto popoldne ponovno stal na krovu barke, tokrat uradno, saj sem imel v rokah tudi ključe in papirje. Pa ni šlo vse gladko; najprej nisem uspel zagnati motorja, a me je spet rešil Marijo. Barka je imela popolnoma vso opremo, še ogrevanje, a videlo se je, da Primoža že dolgo ni bilo na njej. Na vodni liniji je bila močno obrasla, v kajuti pa se je začela nabirati plesen. Skozi odprtino sidrnega vitla je vdirala voda in namočila steno prednje kabine, iz rubinasto rdečih jader pa so padali glineni osirji.

Notranjost je bila v rdečih tonih, zavese, oblazinjenje, tepihi, celo tekač, vse se je barvno ujemalo. Pogrešal sem štedilnik, a je na drugi strani ladijsko razkošje odtehtal ogromen hladilnik. Videlo se je, da gre za samotarsko barko, na kateri je dr. Rode v miru, kakovostno, odmaknjen od ljudi preživljal svoj prosti čas. Arzenal orodja je bil natovorjen za tri resne delavnice, navtičnih kart in pilotskih vodičev je bilo za pot okoli sveta, v ladijskih boksih so bile še zmeraj shranjene steklenice vrhunskega rdečega vina.

 

Za nekatere arhaična krmarnica, za prave morjeplovce pa vse na enem mestu.

 

»Čisti hedonizem!« sem zavpil samemu sebi, ko mi je končno uspelo zagnati motor.

Sedel sem na krmo in užival v pogledu na ta čoln, ki je že več kot 40 let plul po morju. Seveda je zamenjal kar nekaj lastnikov, a vem, da je tudi iz Anglije v Sredozemlje in naprej na Jadran priplul po morju. Moj pogled se je ustavil na kompasu, ki pa ni bil ladijski. Pripret pod strop krmarnice je bil neobičajno velik in prav poseben. Prava starina, za katero sem šele kasneje izvedel, da je areo kompas, torej letalski. A bil je jeziček na tehtnici, ki me je dokončno nagovoril k nakupu.

Popolnoma osredotočen in umirjen sem prišel domov. Kot običajno sem tudi takrat globoko zadihal in počakal, da se naval strasti umiri, da bom bolj dojemljiv in razsoden v finalu razgovorov in pogajanj. Na Štefanov dan, 26. decembra, ko slavimo tudi dan slovenske samostojnosti in enotnosti, pa me je poklical Primož.

»Dober dan, ali ste obiskali barko, kako ste se odločili?« je prijazno vprašal.

Molk in zadrego sem presekal z izgovorom, ki pa v resnici to sploh ni bil, saj je šlo za resnično dejstvo: »Barko sem si ogledal, je pa precej zapuščena,« sem nadaljeval.

»Ravno končujem svojo novo knjigo Z morjem na Ti, in ne vem, če upam zabresti še v to investicijo. Sploh pa ne vem, koliko želite za barko, o ceni še nisva nič rekla,« sem nadaljeval skoraj plašno in z vsem spoštovanjem.

»No, na trgu dosegajo še zmeraj ceno od 25 do 35 tisoč funtov, kar poglejte objave, a midva se lahko dogovoriva tudi drugače, saj vem, da boste lepo ravnali z barko, da bo prišla v prave roke.«

»Ampak, zares imam te pomisleke, denar bi pa raje vložil v njeno obnovo, saj me razumete, mar ne?« sem še vprašal.

Še predno sem sklenil svojo poved, sem dobil končni predlog.

»Takole bova naredila, pol od pol na pol bo za kupnino, ostalo pa vložite v barko in je vaša. Le jadralno jakno mi ob priliki prinesite v Ljubljano in vse, ampak vse do konca, kot je treba, takoj uredite glede prepisa in ostale dokumentacije. V prihodnjih dneh vas bo poklicala moja žena Marjeta, ki je uradna lastnica na papirju, da bo stvar stekla, pa prvo fotografijo, ko boste začeli z obnovo barke, mi prosim, pošljite,« je še zaključil doktor in odložil telefon.

 

Letalski kompas, ki ga je prof. Rode dobil za ženino rojstnodnevno darilo, je še delujoč in v funkciji.

 

Spet ni bilo poti nazaj. Dr. Rode me je postavil pred dejstvo, da bom kupil stari ketch. Šele kasneje se je pokazalo, da res ni šlo za naključje, ampak za splet okoliščin, ki so razbremenile Primoževa ramena, meni pa omogočile nadaljevanje novega, človeka vrednega življenja.

Bil je 17. januar leta 2017. Tisti dan je bil eden izmed najbolj mrzlih v takratni zimi. Ponoči je temperatura dosegla –24 stopinj, čez dan je bila od –11 do –4, a midva z Marjeto sva imela zapovedan prvi randi pri notarki. Prišla je točno, urejena, dajala je videz izobražene in stroge ženske, a namesto tople besede je bruhnila in uprizorila pravcati izpad.

»Kaj se sploh greste, kdo pa mislite, da ste?! Takšne kupčije, kot sta jo vidva sklenila z mojim možem, se niti med očetom in sinom ne dogajajo!« je bentila sredi notarske sprejemnice, jaz pa sem jo le debelo gledal.

»Torej, draga gospa, ne poznam vas še, a ste mi všeč. Zato vam predlagam, da se prenehate znašati nad menoj in odidete domov ter se dogovorite, kako naprej. Vendar sem le še naslednjo uro voljan kupiti vašo barko,« sem pretehtano končal najin prvi razgovor.

Čakal nisem niti pol ure, ko se je Marjeta vrnila na kraj »zločina«, tokrat skoraj neprepoznavna. S solzami v očeh me je objela, se opravičila in uspešno sva uredila vse dokumente, natančno tako, kot je želel profesor Rode. Jaz pa sem ji ob slovesu izročil tudi jadralno jakno.

 

Tudi mlajša generacija veselih Žup se je pridružila inavguraciji ob prevzemu barke.

 

Bil je deževen in meglen januarski dan. Stara barka je iz Marine Portorož odplula proti Ladjedelnici Izola.

 

Bil je slovenski kulturni praznik, jaz pa sem s sinom v gosti megli v morju pred Izolo čakal na dvigalo. Barka je odšla za pol leta na suhi vez in obnovo. Tisto popoldne sem Primožu Rodetu poslal tudi obljubljeno fotografijo. Dosegla ga je še isti večer, le dan pred tem, ko je za zmeraj zatisnil svoje oči. V soboto zjutraj me je dosegla žalostna novica, ki pa sem jo sprejel z olajšanjem, kajti videl sem človeka, kako je v svojih zadnjih tuzemskih dneh poiskal novega lastnika za svojo ljubljeno barko. Spreletelo me je, kot bi vstopil vame, in me vsak dan gnalo naprej pri delu z barko. Po najinem dogovoru Primož–Mitja je barka dobila novo ime – Issa, kot antični Vis, sestavljeno iz nekaj črk starega imena, in pravljično registracijo PI-777. Dobila pa je tudi novo preobleko.

 

Piran, 31. 1. 2017, ob prvi plovbi stare barke z novim lastnikom

 

Dvig barke je navkljub slabemu vremenu naznanil obnovitvena dela, ki so se morala končati do konca junija 2017. Issa je bila splovljena 29. 6. 2017.

 

Sredi meseca maja me je poklicala Marjeta: »Ali ste na barki, se smem oglasiti pri vas v izolski ladjedelnici?«

»Seveda,« sem navdušeno zaklical v telefon in kmalu dobil obisk, ki je bil izredno čustven.

»Oba sva vedela, a si nisva drznila govoriti, govorila so le čustva, zato tudi takšno najino prvo srečanje,« je poskušala pojasnjevati Marjeta, četudi ni bilo potrebno. Radostno je zrla v obnovljeno barko in pripomnila, da je sedaj takšna kot v njunih dneh ter mi iz avtomobila naložila še vse, kar je doma ostalo uporabnega za stari ketch.

 

Nova registracijska številka je bila prilepljena na barko 8. februarja 2017, ki se šteje tudi za prvi dan obnove.

 

Issa se je 29. junija 2017 prvič dotaknila morja z novim kapitanom in odšla z vetrom proti jugu. Plovba v dobrem in slabem je trajala polnih 62 dni, ko je dokončno postavila stvari na svoje mesto. Njena zgodba še kar traja in postaja prepoznavna barka na Jadranu. Pripravlja se, da ponovi pot Ericousse, okoli Jadrana, vendar s tokom, premišljeno vzdolž italijanske obale, preko Otranta, med jonsko-grške otoke, in nazaj ob albanski ter črnogorski obali v najlepše morje na svetu, med jadranske dalmatinske otoke. Navigirala bo tudi z letalskim kompasom, Marjetinim rojstnodnevnim darilom Primožu, ki pa je na argumentirano prigovarjanje, kot malik, ostal pritrjen na stropu v kajuti stare barke, za kar sem Marjeti še danes iz srca hvaležen. Morda prav zaradi njega Issa tako suvereno pluje in nadaljuje zgodbo o stari barki.

 

Issa ima rubinasto rdeča jadra, na glavnem je silhueta svetilnika. Njeno prvo jadranje je bilo vzdolž celotne vzhodne Jadranske obale do Dubrovnika. Na fotografiji na sidru v zalivu Lupeška ob elafitskem otočku Olipa. O tej plovbi sem Mitja Zupančič napisal roman v črticah MORJE BLIŽINE.

 

Zgodba o stari barki

1/22

Pod jadri dneve in noči

mož z brado žível bi,

z vetrom v kodranih laseh

plul po sončevih poteh.

 

2/22

Kupil je zeleni stari keč,

z njim odplul je daleč preč,

kjer morje dotika se neba,

tam neskončna sreča je doma.

 

3/22

Sprva barka bila je zapuščena,

angleška dama, prav lepo vzgojena,

prišla preko visokega morja,

v okljuku meandra vez ima.

 

4/22

Dobila novo je obleko,

majhno streho pred pripeko,

nova jadra, dodatke in vrvi,

vse po njenem kroju, se zazdi.

 

5/22

Velika jadra rubinasto rdeča,

iz njih žari le ena sama sreča,

ko jih veter polni in ulovi,

stari keč nasmeh nazaj dobi.

 

6/22

Na glavnem jadru silhueta,

kadar plahta polno je razpeta,

podobo belega svetilnika ima,

z njim kiti se posadka vsa.

 

7/22

Majhna njena je družina,

največ štiri dušice ima,

stalna pa mornarja

štirinožna sta prijatelja.

 

8/22

Vsak sebi tam živijo,

velja prav strogi red,

brez njega bi ne moglo

na majhni barki se živet.

 

9/22

Ko prvi resen val se zaleti,

trup močno strese, vse leti,

modra se v zeleno je ovila,

mornarjem obraze spremenila.

 

10/22

V trenutkih plesa se zazdi,

da val za valom moč dobi,

ko meče ladjo do neba,

speta barka smisel pravi ima.

 

11/22

Še tako silnega junaka

včasih cmok v grlu čaka,

požirek ruma ga hrabri,

da kaj v hlače ne izpusti.

 

12/22

Ko zahodnik močno keč porine,

da se s premcem v reko on zarine,

valove v penah za seboj pusti,

udobje sladke vode z njo deli.

 

13/22

Poišče kapitanskega sobrata,

velikega otoškega kamerata,

v dnevu polnem je zmešnjav

pozabil, kam celó je vrv dal.

 

14/22

Pod južne zvezde barčica hiti,

na polna pljuča dihati želi,

a ko pride končno tja,

ubije smrdljiva jo kanalizacija.

 

15/22

Nekoč meščani tamkaj so živeli,

vsega polne riti so imeli,

pod listi palme se hladili,

v njeni senci pregrešno vince pili.

 

16/22

Svet spremenil se je močno,

le sinje zvezde še ostale so,

pod svodom južnega neba

je najbolj svetla tista, lastovska.

 

17/22

Barka pa naprej hiti,

prav na Mesec se zazdi,

ko obkroži kopno sredi morjá,

na njem kamnita jajca nojeva.

 

18/22

Vetra ni ali pa ga je veliko,

nikoli prav ne piha niti ne z odliko,

vražji sever mrzel zrak vrti,

ko jugo dež usuje en, dva, tri.

 

19/22

A hrepenenje je veliko,

vulkanska špica megli um z obliko,

v daljavi daleč ta se zdi

kot pecelj na slastni torti jagodni.

 

20/22

Končno barka pripluje v zaliv,

kjer človek čolne je gradil,

iz lesa so vsi bili zgrajeni,

ribičem po meri narejeni.

 

21/22

Barki v hipu se telo usloči,

ko veter vanjo z boka poči,

pripona škripa, premec zadrhti,

takrat stari keč ponovno oživi.

 

22/22

Na koncu vpluje v pristan,

ki ves je z barkami obdan,

mož pa v roke je vzel peró,

da končal bi zgodbo to.

Podobne teme:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close