Brioni

Po legendi so Brioni nastali, ko je Bog prvotno oblikoval Istro v podobi raja. To je tako razjezilo hudiča, da se je ta odločil uničiti božje delo. Razrezal je vrečo, v kateri so angeli nosili neuporabljeno kamenje, ki se je v tisoč kamnitih koščkih razsulo po istrskem polotoku. Žalostni angeli so med skalami uspeli pobrati ohranjene delčke raja in jih zaščititi z valovi morja. Z angelsko roko je bil ustvarjen brionski arhipelag.

 

 

Vsakokratna oglaševalska akcija, kako preživeti medeni konec tedna v brionskem hotelu, je zmeraj tako uspešna, da si marsikdo zaželi okusiti čarobnost tega istrskega otočja, ki je bilo leta 1983 razglašeno za park narave. To so bili časi, ko se je narod takratne skupne države Jugoslavije še močno spominjal predsednika Josipa Broza Tita, umrlega leta 1980. Nekateri so ga častili, drugi so ostajali bolj zadržani, vsi pa so si bili enotni, da je prav maršal Tito sredi julija 1956, ko se je na Brionih sestal s takratnim predsednikom Egipta Gamalom Abdelom Nasserjem in indijskim predsednikom vlade Jawaharlalom Nehrujem, ko so razpravljali o njihovem nasprotovanju hladni vojni, in so takratne ideje kasneje prerasle v Gibanje neuvrščenih, dokončno spravil Brione na zemljevid slavnih in prepoznavnih destinacij nove dobe. Otočje, zaznamovano z visoko politiko, je še enkrat opozorilo nase leta 1991 ob podpisu t. i. Brionskega sporazuma.

 

 

Lepota otočja, ki obsega skupaj štirinajst otokov in otočkov, je bila znana že v rimskih časih. Največji med njimi, s površino 5,5 m², je Veliki Brion, za njim po površini je Mali Brion, ki meri 1,07 km². Ostalih dvanajst je bistveno manjših po površini, nekateri pa večja brata prekašajo po svoji lepoti. Vanga je že eden takšnih, in je danes del zaprtega področja, s katerim upravlja državni protokol naše južne sosede. Nasploh je morski arhipelag brionskega otočja v celoti zaščiteno področje, v katerem je prepovedana plovba, sidranje in izkrcanje. Te regulacije mora poznati vsak morjeplovec, če ne želi imeti težav na morju, sicer sledi kazen, v eklatantnih primerih lahko tudi zaplemba plovila, deležni pa boste tudi družbe nadzornikov parka, policije in vojske.

Je pa legalno mogoče pripluti s svojim ali najetim plovilom do pristanišča in komunalnih privezov v smislu priročne marine na Veliki Brion. Dostopna plovna pot, kot že v rimskih časih, gre skozi 1,1 nmi širok Fažanski kanal, od koder na ta otok dnevno pluje tudi več licenciranih turističnih taxi plovil in ladja Brionka. To morsko ruto ponavadi ubirajo zaposleni in turisti, ki preko Fažane pridejo na otok. Dostop z lastnim ali sposojenim plovilom pa je nekaj čarobnega in najbolj ekonomičnega, če je na plovilu vsaj pet oseb. Takrat matematika pokaže, da s plačilom priveza pridobite tudi vstopno karto za ogled parka za celo posadko. In številčnejša kot je posadka, ob primerno majhnem plovilu, cenejša je radost novih brionskih pohajkovalcev.

 

 

Sploh so skozi vso zgodovino otoki povezani s Fažano, kjer so že v rimskih časih žgali glino in izdelovali amfore za oljčno olje z znamenitimi pečati. Danes o tej veliki slavi ni več govora, v zraku je čutiti nezadovoljstvo in velika pričakovanja zaposlenih, da bi se lokalna skupnost, park in država uspela dogovoriti, kdo je tam gospodar, kdo pije in kdo plača. Tako pa Brioni ostajajo kraj resnične naravne lepote, k jo je skozi čas preoblikoval človek, in priča nekdanjih slavnih političnih dni, na katere je sedel prah, ki se zajeda v vso otoško infrastrukturo. Od čislanih Brionov je ostal le še bled spomin in prazen logo na papirju v obliki črke B.

Stari Grki so Brionske otoke imenovali Pollariae, tudi Pullariae, kasneje pa Brioniano. Že takrat so na otoku zgradili več starorimskih naselij, četudi so se vse do poznega 19. stoletja otoki uporabljali predvsem za žganje keramičnih izdelkov. Bili so popolnoma goli, kot kamniti možiclji so štrleli iz morja, pozabljeni od stvarnika sveta. Od sredine srednjega veka so pripadali Beneški republiki, ki je kamen z otokov uporabljala za gradnjo svojih palač in mostov. V kratki dobi Napoleonove prevlade na Jadranu so bili tudi del Ilirskih provinc. Leta 1815 pa so postali del avstrijskega cesarstva in kasneje avstro-ogrske krone. V tistem času so kamen tovorili na Dunaj in Berlin. Ko pa je Avstro-Ogrska zgradila pomorsko bazo v puljskem pristanišču, je zgradila tudi močno trdnjavo Fort Tegetthoff skupaj s še nekaterimi manjšimi utrdbami na Velikem Brionu. Po stoletjih izkoriščanja otočja je bila to ena prvih tamkajšnjih investicij. Monarhija je zapustila trdnjavo 1894, potem, ko je dunajski poslovnež Paul Kupelwieser (Dunaj, 1. 2. 1843–20. 3. 1919) odkupil celotno otočje in ustvaril ekskluzivno plažo. Kamnita otoška gmota pa je potrebovala nekaj več. Na otok je Kupelwieser leta 1900 povabil priznanega mikrobiologa, dr. Roberta Kocha (1843−1910, Klausthad, Baden–Baden, nemški nobelovec), ki je na otoku izkoreninil malarijo. Veliki Brion je bil že leta 1901 razglašen za otok brez malarije, slavni Koch pa je nadaljeval s svojim poslanstvom in začel pogozdovati otoke. Leta 1902 je bila zgrajena čudovita čolnarna, ki še danes očara ljubitelje morja, v svojih prostorih pa ponuja vpogled v staro lekarno, prirodoslovno zbirko in interaktivno multimedijsko predstavitev Brionskih otokov.

 

 

V istem času je Kupelwieser kupljeno posestvo dopolnjeval s hoteli prvega razreda, restavracijami, casinojem in pristaniščem. Brioni so postali osrednja točka družabnega življenja na avstrijski rivieri. Takrat je bilo ustanovljeno tudi jadralno društvo in organizirane so bile regate, urejeno golf igrišče, za razcvet avstrijske kulture pa so poskrbeli številni koncerti in literarni dogodki. Brioni so postali priljubljena destinacija dunajskega zgornjega razreda, obiskali so jih tudi premožni evropski aristokrati tedanjega časa, pa tudi cesarska družina. Med veliko vojno je bila na Brionih tudi baza avstro-ogrske pomorske mornarice.

S kapitulacijo monarhije na Jadranu po prvi svetovni vojni leta 1918 so Brioni postali del Italije. Karl Kupelwieser, sin ustanovitelja, je skušal zapuščini ohraniti prvotni sijaj, a je v veliki svetovni gospodarski krizi, po zlomu borze na Wall Streetu leta 1929, bankrotiral in storil samomor. Zaradi stečaja je italijanska vlada leta 1930 pridobila lastništvo nad otoki, ki so ostali del fašistične Italije do kapitulacije leta 1943.

Po osvoboditvi 1945 pa so bili vključeni v Jugoslavijo. Na njih je Josip Broz Tito ukazal narediti osebno državno poletno rezidenco. Arhitekt Jože Plečnik je za Tita zasnoval paviljon. Skoraj sto tujih državnikov je obiskalo Brione, pa tudi veliko filmskih zvezd, med njimi Elizabeth Taylor, Richard Burton, Carlo Ponti in Sofija Loren, so le nekateri najbolj znani med njimi. Ko je bila leta 1991 na Mednarodni konferenci z Brionskim sporazumom priznana samostojnost državi Hrvaški, so upravitelji na Velikem Brionu odprli štiri hotele, safari park in ponovno organizirali Mednarodni turnir Brioni Polo, katerega korenine segajo v leto 1924, v čase ustanovitelja Karla Kupelwieserja.

 

 

Na otoku je več kot 600 avtohtonih rastlinskih vrst, nekatere, ki izginjajo v Istri, na Brionih uspevajo v izobilju. Glede vegetacije je najbolj obljuden južni del otoka okoli vile Brijunke, najlepši gozd pa se nahaja na vzhodu okoli Bele vile. Marsikje ni zapisano, zato podatek izostaja in tone v pozabo, ampak desna roka mikrobiologa Kocha je bil skromen slovenski gozdar Alojz Čufar (Otlica, Ajdovščina 1852−1907, Mitewald, Villach). Bil je sin gozdarja in upravitelj brionskih posesti od 1894 do svoje smrti 1907. Najprej je povzdignil lastno drevesnico, nato pa je začel spreminjati brionsko krajino; zapuščena zemlja je začela spreminjati podobo z livadami, polji in vinogradi, opuščeni kamnolomi so postali sprehajališča, odpadni kamen pa nasipni material za tlakovanje 50 km otoških cest. Četudi formalno ni imel gozdarske izobrazbe, je bil vešč gozdar in botanik, tekoče je govoril hrvaški, italijanski in nemški jezik.

 

 

Na Velikem Brionu si je danes mogoče ogledati tudi nekaj znamenitosti, ki jih dosežemo lahko v vodeni ali individualni skupini z vlakcem, najamemo električni avtomobilček, še najboljše pa je kolesarjenje po otoku, v hladu znamenitega drevoreda iz leta 1905, okoli brionskega mediteranskega vrta do safari parka, ki je sicer le še bleda senca živalskega vrta, ki so ga nekoč polnile živali, ki jih je Tito dobil v dar od drugih državnikov. Med kulturnimi dragulji pa si je vredno ogledati ostanke rimske vile iz I. stol. v zalivu Verige, v katerem se ne smete kopati, prirodoslovno zbirko in fotografsko razstavo »Tito na Brionih«, cerkvico sv. Germana iz 15. stol. (sv. German/ carigrajski patriarh, branilec svetih podob, ki se je uprl cesarju Leonu II., nasprotniku češčenja ikon) z razstavo kopij fresk in glagoljaških napisov na spomenikih. Zadnja znamenitost je preostanek Hriba-fort, datiran v 14. stol. pr. Kr., ki označuje naselje iz bronaste dobe na otoku.

Nikakor pa ne smete izpustiti obiska stare čolnarne, t. i. Boothaus, v kateri sta več kot 30 let živela zakonca Otto in Maria Lenz. Leta 1956 sta upravi parka izročila vse svoje spomine, ki sta jih opisala v dveh knjigah: Sprehodi po Brionih in Izgubljeni raj – spomini Marije Lenz von Guttenberg. Te spomine lahko danes ujamete v sprehodu skozi čolnarno. Dr. Otto Lenz je bil sicer priznani lekarnar in zdravnik. Zanimiv je bil njegov delovni čas, nekoč objavljen na vratih ordinacije – vsak dan od 10. do 12. ure, ampak tiste ob polnoči (noon)!

 

 

Kupelwieserjevo nekdanje ekskluzivno kopališče pa je postalo tako unikatno, da nanj niti stopiti ne smete, saj je zaradi dotrajanega pomola enostavno zaprto.

 

 

Za trenutek se zdi, da so Brioni umeščeni v pretekli čas. Pa ne le zaradi odkritih slavnih dinozavrovih odtisov, ki so jih našli več kot 200 in datirajo v čas krede, kot tudi ne zavoljo arheoloških najdišč, pa starorimske vile iz 2. stol pr. n. št., niti zaradi ostankov bizantinskih utrdb ali pa cerkve sv. Marije iz 13. stol., ki so jo zgradili vitezi templarji, pač pa zaradi prepotrebnih investicij v otoško infrastrukturo, ki bo Brione ponesla nazaj na pota stare slave.

 

 

Zavezane jahte v pristanišču dajejo slutiti, da bodo Brioni, tako kot nekoč, ostali za elito. Ko so bili v vzponu, jih je 2. februarja 1905 obiskal James Joyce, in na Velikem Brionu praznoval svoj 23. rojstni dan. Vse, kar danes uživamo, je videno in narejeno v nekem drugem času, nam le podeljeno v občudovanje in uporabo. Kar pa je pridobljeno na lahek način, je prepogosto prelahko iz rok izpuščeno. Naj ta teorija ne obvelja v primeru Brionov.

 

 

Podobne teme:

• Brioni – imenovani za svetovni Blue Park
• Rt Peneda – Veliki Brijun (1877)
• Rava, pozabljena, a tako blizu
• Leto 5, št. 56; Slovenija država v gosteh
• JK Plav in Krška jadra