8. regata starih bark, Izola 2018

Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija: arhiv emorje.com

Društvo ljubiteljev starih bark iz Izole, ki mu predseduje Tomi Sinožić, je v septembru pripravilo že osmo tradicionalno regato. Gre za drugi tovrstni dogodek, ki je sicer mlajši, kot je majska piranska regata, a eden od dveh, ki na slovenski obali skrbita, da se ohranjajo stare barke in zgodovinski spomin na dni, ko sta bila človek in barka eno.

Tokratno regato so skrbniki izolskega projekta Mala barka 2 prepoznali kot primerno vsebino za aktivno vključitev v projekt, in ga podprli na način, da so ga vključili v shemo programskih dogajanj čezmejnega projekta med Slovenijo in Hrvaško, ki pomeni ohranjanje in revitalizacijo pomorske dediščine severnega Jadrana.

 

 Na 8. regati starih bark v Izoli je bilo uvrščenih 33 plovil v šestih tekmovalnih razredih.

 

 Fragula je jadrala premočno v veter in zlomil se ji je jambor.

 

Organizatorji so program sicer želeli prilagoditi dodatnim vsebinam, ki jih je omogočala na novo izbrana kopenska lokacija dogajanja na kamnitem pomolu pred starim izolskim mandračem. Prestaviti kopenski del programa iz Marine Izola v samo srce mesta, je bila pametna odločitev, da bi si čim več ljudi lahko ogledalo program.

Namera je sicer obetala, v praksi pa je pustila nekoliko nedokončano zgodbo, saj smo bili v resnici priča odličnemu društvenemu dogodku, ki na prvo mesto postavlja druženje članov in prijateljev društva, regata na morju pa je najboljša mogoča popestritev, da bi se po vrnitvi z morja lahko spet jedlo in pilo do razglasitve rezultatov. Tako je bilo in enako naj tudi ostane, zaradi zapisanega se namreč ljudje prostovoljno združujejo v stanovska društva in sklepajo vseživljenjske vezi prijateljstva.

Slaba vremenska napoved na dan regate je zagotovo odvrnila marsikoga od nastopa, vsaj najmanjše barke. Dinghyji niso prišli v Izolo, izostali so tudi sosedje Hrvati, ki pa so v istem vikendu imeli svoj veliki festival morja in regato tradicionalnih bark v Nerezinah na otoku Lošinju. Prišli pa so člani in simpatizerji starih bark iz vse slovenske obale in sosednjega Trsta in Tržaškega zaliva. Brez bark italijanskih kolegov bi regata izzvenela precej drugače, precej bolj okrnjeno in številčno osiromašeno.

 

 Na tradicionalnih regatah rezultati ostajajo v ozadju. Pomembna so druženja.

 

 Celotno dogajanje se je iz Marine Izola preselilo na kamniti pomol ob starem izolskem mandraču.

 

Na koncu regatnega dneva je bilo uvrščenih 33 bark v šestih kategorijah, kot sledi:

trikotna nad 7 m,

trikotna pod 7 m,

klasična nad 7 m,

klasična pod 7 m,

Sciarrelli,

cat.

Zmagovalci po kategorijah, od prve do zadnje, so tako postali: Serenity, Josephine, Stari maček, Beli labod, HMYL, Pussycat in Serenity, ki jo krmari Dan Passioni in je v zadnjem letu in pol odnesla domov vse zmage na slovenski Obali – piransko in dvakrat izolsko. Njen največji in edini resen konkurent je jadrnica Pia, Bruna Antonca, ki je bila tudi tokrat druga v klasi in absolutno. Zanimivo pa je, da je obe jadrnici, ki sta se vsaka s svojo preteklostjo in usodo ponovno srečali prav v Tržaškem zalivu, narisal v štiridesetih letih prejšnjega stoletja isti ladijski arhitekt, Danec Knud Reimers.

Osma regata je tako v optimalnih vremenskih razmerah na morju ponudila obilo jadralskih užitkov. Emorje.com pa je po regati pripravilo tudi glasovanje o najlepši barki na regati. Za ta naziv so se potegovale: Serenity, Pia, Ampelea, Cassiopeia, Fragula in Riža. Premočno je zmagala Cassiopeia, ki jo je to leto dokončno zgradil mladi Dan Poljšak in skupaj z Andrejem Balančem, ki je škunerju narisal linije, na polna jadra regatiral pred Izolo.

 

 Piraneža, Kerin in Balanč, kjer je dovolj črna sekunda, ki vse postavi na glavo, da bi znova in znova začela od začetka.

 

Iskati in izbirati najlepšo barko je sicer nekoliko nerodna stvar, kot bi starše vprašal, kateri izmed njegovih otrok je zanju najlepši, je pa to dobra napoved začetka ocenjevanja morda najbolj avtentične ali pa najbolje vzdrževane barke, kar pa že sodi v vsebinski del projekta Mala barka. Od Male barke 2, razen reklamnega pingvina ob vstopu na pomol in vodenega obiska čudovitega izolskega muzeja Hiša morja, ki je nastala iz nekdanjega izolskega Muzeja Parenzana in je zgledno urejen muzej, ki pokaže na ribiško in ladjedelsko tradicijo Izole z okolico, ni ostalo prav dosti. Vsaj mestni mandrač bi lahko izpraznili za čas regate, da bi v njem našle privez vse lesenjače, ki so se udeležile izolskega dogodka. Potem bi bila razpeta jadra v starem izolskem mandraču lahko vrhunska fotografska kulisa, ki bi jo s pridom uporabljala tudi občina za vrsto svojih promocijskih nastopov. Ostala pa je izgubljena priložnost, ki bo zaživela šele takrat, ko bo tudi to obalno mesto, ne le deklarativno, ampak v resnici živelo z morjem in se zavedalo svojih korenin. Tedaj pa si bodo tudi občinski veljaki vzeli čas za obisk dogodka in spontano prepoznali turistične in druge gospodarske priložnosti, ki jih ponujajo tovrstne manifestacije. Takrat bo odlično druženje in veselica peščice zaljubljencev v les in tradicijo z morja smela in zmogla organizirati slovenski festival morja. Les ni večen, a je nadomestljiv, enako kot ljudje. Torej, upanje na boljše čase ostaja!

 

 Hiša morja je vrhunski muzej, ki je našel prostore v nekdanjem Muzeju Parenzana.

 

 Dan Passioni (Serenity) in Bruno Antonac (Pia), prijatelja in večna rivala.

 

 Zabava ob glasni glasbi in dobrem razpoloženju je trajala pozno v noč.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close