40. majska regata starih bark Piran

Besedilo: Mitja Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com

Dolgo ime regate v tem primeru pomeni tudi dolgoletno tradicijo. Pred štiridesetimi leti so se zbrali zanesenjaki okoli Janeza Šabca, ki ga danes vsi poznajo po imenu njegove barke Stari maček. Leseni levt je leta 1906 zgradil Jose Skračić iz Betine, takrat je barka dobila ime Sv. Nikola. Jose si njega dni zagotovo ni predstavljal, da bo barka kdaj nosila slovensko zastavo in registracijsko številko PI – 81, in postala sinonim za vsakokratno majsko regato starih in tradicionalnih bark v Piranu.

Med barkajoli štejejo poznanstva in prijateljske vezi, ki se spletejo skozi leta. Le na tak način se lesene lepotice vračajo povsod, koder je organizirana regata klasikov, enako tudi v Piran. Mesto s prelepim ambientom je tudi letos z barkami napolnilo kamniti pomol pred mandračem. V urejenem neredu se je privezalo kar 46 lesenjač iz štirih držav: Italije, Hrvaške, Avstrije in Slovenije. Vremenska napoved, ki je že marsikdaj zagodla organizatorjem, je bila tokrat ugodna. Pričakovala se je velika regata, opazovalci smo pričakovali tudi bogat program v čast 40. ponovitvi, a ostali smo kot ribe na suhem.

Društvo ljubiteljev starih bark Piran bi lahko izkoristilo tradicijo in jo ob okroglem jubileju postavilo razred više, za kar so bili ponujeni vsi osnovni pogoji – prišle so barke, prišle so ekipe in bilo je lepo vreme. Petkovo popoldne, ko so barke prihajale v Piran, je bila v zraku odlična energija. Popoldne se je prevesilo v večer, ta pa v pozno noč. Interna zabava za organizatorje in barkajole se je končala v zgodnje jutro, ko je bilo potrebno pripraviti barke za veliko regato. Za trenutek je pomol oživel, prišli so lastniki starodobnikov s svojimi jeklenimi konjički, v istem hipu se je začutil utrip meščanskega Pirana, kot je bil nekoč.

 

 

Termika je naredila svoje in barke so odšle na regatno polje, kjer so tekmovale v kar sedmih različnih razredih, po regatnih pravilih, ki so prilagojena dnevni potrebi. In prav je tako, saj je smisel klasične regate v druženju in postavljanju s svojo barko, tekmovalnost je zmeraj pozitivna, rezultati pa ostajajo v ozadju. V pričakovanju štartnega piska na regatnem polju so bile vse oči usmerjene v razpeta jadra čudovitih lesenjač, v ozadju pa piranska veduta. Levo svetilnik in desno vrh hriba cerkev sv. Jurija sta se zdela kot štartni boji. V najlepšem trenutku, ko je regatni sodnik oddal štartni signal, so med barke zapeljale tudi tekmovalne jadrnice z napetimi genekerji z Marinade – regate med Izolo in Portorožem, in uničile ambient, kjer so se ujete v trenutku časa in prostora stapljale stare barke in obzidano mesto. Velik spodrsljaj za organizatorja, ki je medijem hkrati zagotovil poročevalni čoln, ki ni bil opravilno sposoben, saj je imel delno pokvarjen motor, zato je večino časa stal na mestu, privezan k regatni barki.

Prijeten veter je napovedoval atraktivno regato. Že res, da so se nad celino zbirali težki oblaki, ki pa so šli mimo, a krajšanje regatnega polja tokrat ni bilo potrebno. Prva je v absolutni kategoriji skozi cilj prišla barka pod italijansko zastavo Serenity, krmarja Dana Passonija, ki je že v letu 2017 zmagala na obeh slovenskih tradicijskih regatah (Piran in Izola), za njo pa jadrnica Pia (lastnik in krmar Bruno Antonac). Nekateri krmarji niso slišali, da je bila regata skrajšana, zato so odšli v nov krog, a kmalu se je zmeda umirila in barke so druga za drugo prišle nazaj na privez, da bi počakale na popoldansko razglasitev rezultatov.

Dodatnega programa ni bilo, tudi občina tokrat ni sodelovala, četudi je aktivna udeleženka čezmejnega projekta revitalizacije pomorske dediščine severnega Jadrana Mala barka 2. Društvo pa ni uspelo pravočasno oddati vloge za finančno podporo, zato je ostalo brez že rezerviranih občinskih finančnih sredstev. Morda je to razlog za plačilo kotizacije za udeležene ekipe, kar je vsaj pri delu hrvaških ekip naletelo na nerazumevanje. Nikjer na Jadranu namreč barke in barkajoli ne plačujejo štartnine, ampak so del predstavitve bogate pomorske dediščine, in kot taki povsod povablejni in sprejeti z odprtimi rokami. Tistim, bolj oddaljenim, organizatorji celo zagotovijo povrnitev stroškov prihoda in brezplačno bivanje. To pa že zahteva kompleksnejšo organizacijo, v katero je vključena vsa lokalna skupnost, ki dogodek prepozna kot veliko dodano vrednost k njeni turistični ponudbi.

Stari maček je mnogo dobrega storil, in ne gre mu zameriti, da mu po naravni poti nekoliko pojema sapa. Tradicionalna majska regata tako ostaja na nivoju društvene regate in kopenske »fešte« za člane društva, kar je prav in sploh ni slabo. Žal pa na tak način dogodka piransko društvo ne bo uspelo dvigniti na nivo prvega slovenskega festivala morja. Bo moral priti nov junak, rezident občine Piran, dotlej bo kotizacija verjetno še naprej ostala v veljavi.

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.

Zapri