Otok Korčula – Mesto Marka Pola
Po prvi večji grški kolonizaciji Sicilije, južne Italije in Jadrana so v 4. stol. pr. n. št. Grki Dorani iz mesta Krida otok poimenovali Korkyra Melaina. Po osnovnem imenu je bilo ime enako s Krfom, a drugačno od njega, saj so mu rekli Črna Korčula zaradi bujnih in temačnih borovih gozdov, ki so se razprostirali po celotnem otoku. Po eni izmed legend naj bi bili Korčulani Trojanci, potomci Antenora, na kar kaže v kamen vklesano latinsko besedilo na kamniti plošči ob zahodnih mestnih vratih, ki govori o tem, da je to obzidje postavil Atenor po požigu Troje. Še danes se zdi, da je Korčula mesto, kjer zgodovina živi v sedanjosti.
Na otoku je bilo življenje že od nekdaj, na kar nas opozarjajo številni spomeniki in zgradbe, konec koncev tudi t. i. lumbardska psefizma, najstarejši v kamen vklesan pisni vir v tem delu Evrope. Zgodovinski viri nas popeljejo v obdobje antike, vse do rimskega obdobja. Na Korčuli so tudi Iliri pustili svoj pečat, enako Hrvati in Benečani. Korčula je uspešno odbijala napade Turkov in prav zaradi turških vpadov je bilo zgrajeno mogočno in močno mestno obzidje z obrambnimi stolpi, ki se je ohranilo vse do današnjih dni. Tako Korčula velja za eno najbolje ohranjenih srednjeveških mest na Jadranu.
Korčulanski statut iz leta 1214 je eden izmed najstarejših pravnih kodeksov v Evropi in kaže na to, da je bil otok ne le kraj pomorcev, ribičev, graditeljev bark, kamnosekov in kmetov, ki so že v davnih časih uspešno gojili vinsko trto in oljke, ki so jih na otok prinesli že stari Grki, ampak tudi otok umetnikov, inteligence, svetovljanov, popotnikov in trgovcev.
Tradicija korčulanskih bratovščin, ki se je začela leta 1301, se je ohranila vse do danes. Enako se je na otoku ohranila tudi tradicija uprizarjanja viteških iger. Najbolj znana je več kot 400 let stara moreška, živahen vojni ples z meči, ki se izvaja v mestu Korčula. Drugi ohranjen viteški ples je kumpanjija, ki jo uprizarjajo v notranjosti otoka in v obalni Veli Luki.
V stari del mesta vodi široko stopnišče skozi trdnjavo Veliki Revelin v staro mestno jedro, tam pa sta še dva obeliska v spomin na vladanje mestnih knezov. Za obzidjem se bohotita palači Arneri in Gabriellis, palača Petra, triladijska bazilika, središče pa krasi dvignjeni zvonik stolnice sv. Marka iz 15. stoletja, ki je hkrati tudi zaščitnik mesta. Več manjših cerkva, povsod kamen, balkoni in štukature, že same po sebi nagovarjajo, da se mesto Korčula vpiše na seznam Unescove kulturne dediščine. Za mesto je značilna nenavadna struktura ulic, ki se sekajo v vzorcu ribje kosti, na dva dela pa Korčulo razmejuje osrednja ulica, ki se razširi v trg s stolnico.
Niso pa stavbe edini razlog za vpis. Morda je še večji razlog skrit v skoraj izumrli obrti izgradnje tipičnih lesenih bark, levtov (korčulank), ki jo danes želijo otočani oživiti tudi s pomočjo šole za gradnjo tradicionalnih plovil iz ene najbolj razširjenih rastlinskih vrst na otoku, češminke ali črnike (Quercus ilex).
Pri raziskovanju starega mestnega jedra niti neuki turist ne more spregledati rojstne hiše Marka Pola, legendarnega popotnika in raziskovalca Daljnega vzhoda, trgovca in diplomata na dvoru mongolskega vladarja Kublai Khana. Rodil se je davnega leta 1254, ujet pa je bil 7. septembra 1298 pri Korčuli v bitki med Benetkami in Genovo. To je bila bitka vseh bitk. V njej je sodelovalo 180 galej in vojni davek je bil strahovit. Potopljenih je bilo 18 ladij, 66 zaplenjenih, 7000 mož je izgubilo življenje in 7400 je bilo ujetih, med njimi tudi Marko, tedaj kapitan galeje Sopracomita, čolna s 120 vesli. Na Korčulo se je vrnil le tri leta pred bitko, pred tem pa je dolgih 17 let služil velikemu mongolskemu vladarju. Svoje spomine je v genovski ječi zaupal pisarju in so shranjeni v knjigi »Milijun«. Z njo je bistveno vplival na Vasca da Gama in Krištofa Kolumba pri njunih raziskovanjih sveta. Marko Polo se je podpisoval kot Pol, njegova rojstna hiša, ki je danes muzej, stoji na desni strani blizu mestne katedrale sv. Marka.
Otok Korčula je s površino 279,03 km² šesti po velikosti med otoki na hrvaškem Jadranu. Vzhodni in zahodni del otoka sta nižinska in bolj ravna, osrednji pa je hribovit, z najvišjim vrhom Klupca (568 m). Otoška linija v smeri vzhod–zahod je dolga 46,8 km, povprečna širina otoka pa je od 5,3 do 7,8 km. Obalo krasi 195 zalivov in rtov, h korčulskemu arhipelagu pa prištevamo še 48 otočkov. Med njimi je zagotovo zaradi svojih globokih kamnolomov, ki izvirajo še iz rimskih časov, najbolj poznan otoček Vrnik. Menda sta iz njegovega belega kamna zgrajeni dubrovniški Knežev dvor in Aja Sofija v Istanbulu. Vzhodno od Korčule pa se nahaja najlepši otoček Badija s frančiškanskim samostanom in cerkvijo iz 14. stoletja.
Sosednjemu polotoku Pelješcu se Korčula najbolj približa na samo 1270 m. Je pa Korčulanski kanal med njima po navadi močno vzvalovan, saj se z visokega Pelješca proti otoku valijo hladne zračne mase, ki polotok dosežejo s kontinenta. Zato v kanalu piha skozi celo leto, kar ustvarja pravi deskarski paradiž na zemlji. Danes na otoku živi skoraj tisoč štiristo otočanov, ki v notranjosti naseljujejo mesteca Žrnovo, Pupnat, Čara, Smokvica in Blato, na obali pa Korčulo, Lumbardo in Velo Luko.
Bogata vegetacija in poraščenost z gozdom sta otoku že od nekdaj dajala poleg ribiškega tudi poljedelski pečat. Polja so dobro rodila, posebej južno sadje in oljke, nasadi trte pa še danes umeščajo Korčulo med vodilne pridelovalce vrhunskih hrvaških otoških vin. Med njimi sta najbolj izpostavljeni avtohtoni vinski sorti: korčulanski pošip iz Smokvice in grk iz Lumbarde.
Morska pot do mesta Korčule je najbolj varna s severozahoda po Korčulanskem kanalu mimo svetilnika Pločica (1887). Vzhodnemu pristopu, mimo svetilnika Sestrica Vela (1871), pa se je v nočnih urah modro izogniti. Kolesarjenje po notranjosti otoka je posebno doživetje: gor in dol in spet gor, še posebej ko si mlad človek zaželi romantike, postavi šotorček v hlad borovega gozdička v pupnatski luki, pa ga prijazni domačin v skrbi pred požarom raje brezplačno gosti v svoji hiši.
Na skrajnem zahodnem delu otoka je Vela Luka. Mestece leži ob koncu globokega zaliva Kale, ki geomorfološko gledano velja za 25 km dolgo prelomnico, ki se začenja v osrednjem delu otoka. Zaliv je krak veloluškega zaliva, ki se najgloblje zajeda v kopno in je varen pred vsemi vetrovi. Kraj se je razvil v 19. stoletju in ima okoli 4000 prebivalcev. Nekoč je bil znan po ladjedelnici Montmontaža Greben in po predelovalnici rib, danes pa ga daleč naokoli poznamo bolj zaradi opevanih otočkov Proizd in Ošjak, pa po pevcu dalmatinskih romanc Oliverju Dragojeviću in pevki Jasni Zlokić. Poznamo pa ga tudi zaradi spomina na našega vrhunskega smučarja Roka Petroviča ter vsem nam tako ljube pesmi Vela Luka veloluškega pesnika Branka Žuvele Dode. Njen začetni verz je večen: »Kad ću opet moć, da te vidim ja …«
