Via Apsyrtides – 8. dan
- ETAPA: Osor – Ćunski (9/10)
Osor – Televrin – Sv. Nikola – Ćunski
19 km, najvišja točka 567 m, vzponov 910 m, 8 ur
Osor živi že 3000 let. Prvotno liburnijsko gradišče so Rimljani spremenili v dobro utrjeno in urejeno mesto, ki so ga Saraceni leta 840 opustošili in požgali. Obnovljeno mesto je ponovno cvetela v času hrvaško-ogrskih kraljev, leta 1377 pa so ga Genovčani oropali in požgali.
To je bil začetek njegovega konca. Benečani so ga poskušali mesto oživiti, da so ohranjeno polovico mesta obzidali z novim obzidjem, v središču katerega so zgradili nov škofovski kompleks s čudovito katedralo. A vse je bilo zaman, ker nove navigacijske poti niso več potekale skozi njegov kanal, in usodna malarija se je pojavila v močvirni okolici mesta. Otoški princ in škof sta se preselila v “bolj zdrav” Cres, Osor pa je postajal vse bolj to, kar je danes – “mesto muzej”.
KAVAADA (KAVUADA)
Cres in Lošinj sta bila prvotno zelo dolg otok, ki so ga prvi mornarji težko obšli, zato so ladje prevažali čez nizko ožino pri Osorju. Ali so Liburni tukaj že izkopali kanal ali so to storili Rimljani, ni znano. Ena stvarpa je gotova – prihodki od prehoda ladij so bili že stoletja velikodušen vir dohodka za Osor, dokler so ladje plule po “stari poti”, četudi je šlo bolj veslanje, kot pa jadranje. Od 15. stoletja. je bil kanal zaradi zanemarjanja večkrat zakopan z muljem, otoka pa spet »družena.
SV. MIKLAVŽ
Čeprav je vrh Televrina visok le 588 m je Osoršćica v mnogih pogledih izjemna otoška gora. V njenih jamah so živeli ljudje v času kamene dobe (Vela jama) in srednjeveški puščavniki (sv. Gaudentia). Vrh sv. Miklavža se imenuje grebenska špica s pogledom na celoten Kvarner. Tako je lepa, da je leta 1887 pritegnila avstro-ogrskega kronskega kneza Rudolfa. Še danes Osoršćica navdušuje vsakogar s svojo slikovitostjo in bogastvom flore, predstavlja pravi raj za navdušence in ljubitelje narave.
POLANŽA
Na vrhu hriba (212 m nadmorske višine) severozahodno od Ćunskega so še danes jasno vidni ostanki velikega prazgodovinskega gradišča. Prevladujoča lega nad rodovitnim Ćunskim poljem, bližina izvira pitne vode v zalivu Studenčić, in obilo fragmentov keramike, nam pove, da je Polanža naseljena že stoletja, morda tisočletja. Ko danes pogledamo prostrane nižine na jugozahodu, si težko predstavljamo, da so se tu nekoč širili bujni vinogradi, in da so pšenična polja valovila s svojimi klasi.
