Šrilanka – bogastvo v smejočih očeh

Ko z Ano sediva na mivki in zreva v neskončno morje na južni obali Šrilanke, je občutek lep, spokojen. Zdi se mi pravzaprav, da se mi pogled šele odpira. Ondaatjeva knjiga, lastna doživetja in opažanja, drobni pogovori z domačini, vodič … ah, saj si ne domišljam, da veliko vem; le majhen drobec se mi je razkril. In tako počasi bolj zaupam in se krepim v ne strahu. Tako mi postane žal, da bomo po tem odškrtnjenem koščku spokojnosti prav kmalu šli nazaj, v drug, naš svet …

Besedilo: Damijana Medved, fotografija: Klemen Medved

Ko pomislim na Šrilanko, se spomnim omamnega vonja oleandrov, spomnim se skromnih, majhnih hišic, posebne atmosfere v starodavnem mestu Polonnaruwa, divjih slonov ob cesti, nasadov čajevca, cimeta, toplega morja in visokih valov ter res zelo, zelo prijaznih ljudi. Marsikje po svetu sem že bila, ampak tako prijaznih ljudi zares še nisem srečala.

Kje leži Šrilanka

V obliki solzice (nekateri pravijo Budove) leži v Indijskem oceanu, vzhodno od južne konice indijske podceline – od nje jo loči 54,8 kilometra. Zaradi svoje lege je otok predstavljal strateško pomorsko središče med južno in vzhodno Azijo od antike do sodobnega časa.

Po hindujski mitologiji je med indijsko podcelino in Šrilanko obstajal kopenski most. Zdaj je to samo še veriga čeri iz apnenca nad morsko gladino. Legende trdijo, da je bil prehoden peš do leta 1480, dokler cikloni niso poglobili kanala. Nekateri deli so še vedno globoki samo do enega metra, kar ovira plovbo. Otok je večinoma ravninski, z gričevnato obalno ravnico, gore pa se dvigajo le v južno-osrednjem delu. Pogled iz zraka prikazuje bujno zelenje, veliko vode; jezerc in jezer. Tropski otok.

Kdaj na Šrilanko

Zaradi svoje lege je v vsakem času za obisk primeren del otoka: med decembrom in marcem (morda lahko tudi raztegnemo od novembra do maja) je najboljši čas za obisk jugozahodnega dela in osrednjega hribovskega dela, med aprilom in septembrom pa vzhodnega dela otoka.

In se velja kar držati priporočil, saj je v priporočenem času načeloma bolj prijazno vreme, pestrejša in bogatejša turistična ponudba in boljše vzdušje.

 

Riževa polja

 

Pogled v preteklost

Šrilanki so vladala različna krajevna kraljestva že več kot dve tisočletji, dokler v 16. stoletju niso večji del otoka kolonizirali Portugalci in nato Nizozemci. Samo Kandijsko kraljestvo se je lahko uveljavilo proti kolonizatorjem. Leta 1815 pa je cela država postala del britanskega imperija. Med drugo svetovno vojno je Šrilanka služila zaveznicam kot strateško pomembna baza v boju proti japonskemu imperiju. Od začetka dvajsetega stoletja so se povečala prizadevanja za neodvisnost. Leta 1948 je po miroljubnih pogajanjih Šrilanka postala neodvisna od Britancev. Med letoma 1983 in 2009 je potekala državljanska vojna med tamilskimi separatisti in prevladujočo singalsko centralno vlado, kar je zahtevalo številne smrtne žrtve, zlasti civilnega prebivalstva. Na spletnih straneh slovenskega ministrstva za zunanje zadeve je še vedno objavljeno opozorilo, da na severnem delu poteka deminiranje in da je potrebno biti previden. (Literariziran pogled na ta del šrilanške zgodovine je opisan v knjigi Anilin duh, avtorja Michaela Ondaatja, rojenega Šrilančana, ki se je kasneje preselil v Kanado. Toplo priporočam.) Tudi zaradi tega dejstva se Šrilanka turistično šele zares prebuja, kar seveda popotovanju daje svoj čar; to namreč pomeni, da je turistična infrastruktura manj razvita, a doživetja zato bolj pristna.

V spominu je še zmeraj Cejlon

V našem spominu je Šrilanka za marsikoga še vedno Cejlon, kot je bil otok znan v času, ko je bil še britanska kolonija in še nekaj let kasneje. Ime Cejlon izhaja iz Ceilão, ime za Šrilanko, ki so jo imenovali v Portugalskem imperiju, ko so prišli na otok leta 1505. Dokaz, kako dolgo traja, da se uvede novo ime, je dejstvo, da je že od leta 1972 uradno ime za ta otok Svobodna, suverena in neodvisna republika Šrilanka. Leta 1978 se je spremenila v Demokratično socialistično republiko Šrilanko.

 

Pogled na Ello

 

Rušilni cunami

Cunami leta 2004 je pustošil tudi po Šrilanki; takrat je umrlo 35.000 ljudi in po cunamiju so uvedli tudi zakon, ki prepoveduje gradnjo sto metrov od obale, pa vendar kratek sprehod ob obali dokazuje, kako hitro se tragedija pozabi in ignorira zakon. Na jugu je dodatna težava erozija, ki spodjeda obalo in na eni od slavnih plaž Unawatuna so to že reševali z nanosi novega peska.

Kako potovati po Šrilanki

Površina otoka je približno trikrat večja od Slovenije (65.610 km²), kar se zdi dokaj obvladljivo za nekajtedensko potovanje, ampak je potrebno vzeti v zakup, da je potovalna hitrost izredno nizka (približno 20 km/uro), zato kljub relativno kratkim razdaljam pot vzame veliko časa.

Javni prevoz je izredno poceni in tudi avtobusna mreža je zelo dobro razvejana. Je pa ob tem treba odmisliti vsakršno razkošje in ne pozabite: prvi sedež v avtobusu je rezerviran za budistične menihe.

Poleg avtobusov imajo tudi železnice, kjer je čistoča še bolj vprašljiva kot na avtobusih (kot kaže, se tudi ščurki izredno radi prevažajo z vlaki:-)), so pa določeni odseki, ki so še posebej slikoviti ravno ob vožnji z vlakom in zato velja vzeti v zakup tudi za marsikoga precej nesimpatične hrošče.

Za kratke razdalje kot marsikje v Aziji tudi tu uporabljajo tuk-tuke, ki so cenovno precej nesorazmerni z avtobusi in vlaki. Na naši poti smo celo srečali en par, ki je najel tuk-tuk in samostojno raziskoval Šrilanko; simpatična možnost za potovanje v dvoje.

Za več razkošja in nepodrejanja voznim redom pa lahko najamete avto s šoferjem, ki se prilagaja vašim željam in urniku; ob tem pa je seveda tudi vaš stalen sopotnik. Možni pa so tudi notranji leti z letalom. Domačini pa se veliko vozijo z motorji; čelade so obvezne in jih imajo čisto vsi, tudi najmanjši otroci, ki se vozijo kot sopotniki.

Kdo so prebivalci Šrilanke

Od dobrih 20 milijonov prebivalcev Singalci predstavljajo največjo etnično skupino v državi: približno tri četrtine vseh prebivalcev, šrilanški Tamilci so druga večja etnična skupina na otoku z 11,2 %. Šrilanški Mavri obsegajo 9,2 %. Vsi uradni napisi so v singalščini in tamilščini, kot bivša britanska kolonija pa odlično obvladajo tudi angleščino, tako s sporazumevanjem nismo imeli težav.

 

Šrilanška otroka

 

Multietična dežela

Multietnična dežela in seveda tudi multiverska: budisti, hindujci, muslimani, kristjani – v tem vrstnem redu si sledijo po deležih. Sem pa ob tem zares občudovala to njihovo sobivanje različnih religij. Nemalokrat so si v isti ulici sledile: hindujski tempelj, mošeja in krščanska cerkev. Na severu je bilo videti več hindujskih templjev, v Kandiju so mi pozornost vzbudile številne krščanske cerkve (protestantske, metodistične, katoliške …), v celoti gledano pa je bilo največ budističnih templjev, čeprav daleč od razkošja in pozlate, ki smo jo občudovali na Tajskem. In tudi budističnih menihov smo na našem tritedenskem potepu srečali le nekaj …

Sicer smo na našem potovanju srečevali zares izredno prijazne ljudi; lastnik hotelčka v Elli, ki je pokazal tudi izredno sočutje in pripravljenost pomagati, ko je našo najmlajšo doletela viroza, pa fantič v Tissamaharami, ki nam je kot darilo ponudil prav posebno specialiteto, ki smo jo zmazali kot za šalo, sopotniki v avtobusu, ki so z značilnim odkimavanjem glave (na Šrilanki odkimavanje pomeni pritrditev) povabili, naj prisedemo, pa prijazni kuharji v Pollonnaruwi, ki so samo za nas pripravili riž s curryjem, ki zahteva kar nekaj dela, samo zato, ker smo prejšnji dan povpraševali po njem … in mimoidoči v Kataragami, svetem mestu, ko so nas z nasmejanimi očmi pozdravljali in se nasmihali … Zares smo imeli občutek dobrodošlosti in sprejetosti. Ayubowan!

 

Pollonaruwa

 

Kaj jesti na Šrilanki

Vegetarijanci se bodo tu gotovo dobro počutili. In seveda vsi ljubitelji riža in riževih rezancev. Ena od specialitet je riž in curry, kar pomeni riž z osmimi prilogami, na osnovi zelenjave, rib ali mesa, tudi malo ali zelo pikantnih. Hotelski zajtrki so bolj ali manj bogati, različica celinskega zajtrka z dodatki; obvezno obsegajo čaj, toast, maslo in marmelado in kos sadja, bolj obilni zajtrki dodajo zraven še jajce in klobaso, pridih šrilanške dimenzije pa so še rezanci, kot papir tanke palačinke iz riževe moke, razni zvitki …

Smešno je bilo, da se nikakor ni dalo dobiti kokosovega oreha, čeprav je kokosovih palm še in še; tega res nisem razumela; na voljo pa so bili seveda številni sadni sokovi. V resnici je po treh tednih hrana postala nekoliko monotona; zelo smo pogrešali pravi kruh in krompir ter naše solate, celo eksotičnega sadja smo se preobjedli in so bili potem doma nekaj tednov jabolka pravi hit.

 

Šrilanški zajtrk

 

Kaj početi na Šrilanki

Obisk nacionalnih parkov, ogled starodavnih mest, simpatičnih vasic z nasadi čajevca, ne zamudite slikovite vožnje z vlakom … ali pa samo uživajte na plaži.

Nacionalni parki

Šrilanka je bogata s številnimi nacionalnim parki, ki se lahko pohvalijo s pisanim živalskim in rastlinskim življem. Čeprav je država sorazmerno majhna, ima v Aziji največjo gostoto biotske raznovrstnosti.

Nekateri parki so znani predvsem po slonih (npr. Uda Walawe in Minneriya), drugi po pticah (npr. Bandulla), Yala se npr. pohvali z leopardom. Obisk parka je odvisen tudi od časa, ko si na Šrilanki; nekateri so primerni za obisk preko celega leta, nekateri pa najboljše doživetje obljubljajo samo v določenem času. Izbira je odvisna tudi od itinerarija poti in nenazadnje interesa, kaj si želiš videti.

Mi smo obiskali park Yala, s slavnim leopardom in imeli smo srečo, da smo nevarno mačko s pikami celo res videli. V parku smo preživeli šest jutranjih ur in predvsem ob sončnem vzhodu bili najbolj nagrajeni s pogledom na najrazličnejše živali. Videli smo veliko vodnih bivolov, srnjadi, divjih pujsov, ptic (tudi orla, sovo, veliko pavov, papigo, kolibrija in še celo paleto ptic najrazličnejših barv, ki jim ne vem imena), pa tudi krokodila, kameleona, kuščarja, mangusa, opice in slone.

Najlepše je bilo, ko smo kmalu po sončnem vzhodu zagledali slona, ko se je igral z vodo in smo kar obsedeli in samo občudovali. In pa takrat, ko smo samo mi obstali ob jezeru, polnem lokvanjev in s suhimi drevesi, tam daleč pa se je pasel slon. Tako meditativno vzdušje. Da bi kar ostala tam …

Sicer pa tudi zunaj parkov vidiš živali, kot so npr. sloni, ogromne želve, najrazličnejši plazilci … poleg številnih opic, ki niso niti malo plašne in jih je veliko predvsem ob turističnih znamenitostih.

 

Spokojnost v Yali

 

Starodavna mesta

Ostanki templjev, izgubljena mesta in budistični sveti kraji, so razlogi, ki vabijo v kulturno osrčje Šrilanke; skalna trdnjava Sigiriye, monumentalne dagobe (stupe) v Anuradhapuri, detajlne rezbarije v Polonnaruwi je nekaj krajev, ki veljajo za nacionalne zaklade. Med zaklade pa spadajo tudi skalni templji v Dambulli, Mihinthale, kjer so korenine budizma na Šrilanki.

Če bi samo jaz odločala o poteku naše poti, bi bilo to zagotovo del, kjer bi preživela najdlje časa … Prav v Polonnaruwi smo preživeli res lep dan … Najeli smo bicikle in prekolesarili mesto, ki je bilo od 11. do 13. stoletja glavno mesto Šrilanke. Ogledali smo si Kraljevo palačo, slavni Četverokotnik, kjer je na majhnem področju skoncentriranih veliko število arheoloških najdb. Ena najbolj znanih podob je okrogel tempelj. Ker ima kraj pečat svetosti, se moramo pred vstopom v tempelj sezuti in sneti klobuk. Na vročem, razbeljenem soncu to ni mačji kašelj, zato se v bodoče sama kar odpovem vstopanju in notranjost ruševin ogledujem iz vhoda posameznega svetišča. Četverokotnik ima med drugim tudi kamnito knjigo: 9 metrov dolgo, 1,5 metra široko, 40–66 cm debelo. Napis na knjigi je največji take vrste na Šrilanki. Napis govori o veličini kralja Nissanka Malla. Skala je težka 25 ton in naj bi jo privlekli iz sto kilometrov oddaljenega Mihinthala.

Potem smo se odpeljali čisto do skrajne točke arheoloških najdb, kar je bilo zelo nagrajujoče; množica se je razkadila in bilo je prav posebno vzdušje. Ko zadostuje, da samo SI …

 

Sigiriya

 

Pomen Sigirije za Šrilanko

Kar je za Francijo Eifflov stolp, je Sigirija za Šrilanko. Trdnjava na nebu ali tudi levja skala zagotovo impresionira in očara. Trdnjava je zgrajena v času vladavine Kašjapa I. iz Anuradhapure, ki je vladal med 477 in 495, obdana s široko mrežo obzidij in jarkov. V tem zaščitenem prostoru so bili vrtovi, ribniki, paviljoni, palače in druge strukture. Danes lahko občudujemo ostanke, se čudimo nekdanjemu razkošju in tudi razvoju.

Vse do vrha so speljane stopnice, vzpon traja približno eno uro, tudi mimo fresk, ki so primer najstarejše šrilanške antične umetnosti (stare 1600 let). So med najbolj ohranjenimi primeri starodavnega urbanega načrtovanja na svetu. Na vrhu lahko občuduješ in slutiš nekdanje bogastvo in seveda uživaš v razgledu.

Kandi je kulturno središče otoka

Kandi je kulturno središče Šrilanke, drugo največje šrilanško mesto. Bil je zadnja prestolnica starega kraljevskega obdobja. Mesto leži sredi gričev na platoju, ki prečka območje tropskih nasadov, predvsem čaja. Kandi je upravno in versko mesto in je tudi glavno mesto Osrednje pokrajine. Tu je tempelj Budovega zoba, eno najsvetejših svetišč v budističnem svetu. Znan tudi po Kraljevem botaničnem vrtu Peradeniya, ki se nahaja približno pet kilometrov zahodno od centra mesta in ga obišče dva milijona ljudi na leto. To je največji botanični vrt na otoku, ki se razprostira na 59 hektarih in vsebuje več kot 4000 vrst rastlin. Botanični vrt je sicer kot oaza sredi kaotičnega mesta. Res zelo lep, s številnimi rastlinskimi vrstami iz celega sveta; gromozanske palme, bambus velikan in tudi veliko figovo drevo iz Jave, alejo palm in še in še. Ob obisku Kandija je »obvezen« tudi obisk prikaza tradicionalnih plesov, vključno s požiralci ognja in hojo po žerjavici v kulturnem centru.

 

Nabiralka čaja

 

Kolombo – gospodarsko središče Šrilanke

Kolombo je gospodarsko središče in največje mesto Šrilanke, poslovno in živahno središče z mešanico sodobnega življenja in kolonialnih zgradb in ruševin. To je finančno središče otoka in priljubljena turistična destinacija. Leži na zahodni obali otoka. Kolombo pogosto imenujejo kar glavno mesto, kar je sicer res bilo do 1982, saj je administrativni Šri Džajavardenapura Kote v predmestju Kolomba. 

Gremo na morje

Šrilanka je otok, njene obale je za 1.585 km, kar seveda omogoča obilo priložnosti za ležerno poležavanje na plaži. Ali pa raziskovanje obalnih mest, kakršen je na primer Galle – 200 let najpomembnejše pristanišče na Šrilanki, preden je to postal Kolombo.

Leta 1505 je portugalska mornarica skrenila iz smeri in se zatekla v pristanišče in glas petelina (v portugalščini galo) naj bi dalo kraju ime (petelina vidimo tudi kot spomenik v krožišču pred avtobusno postajo). No, druga zgodba pravi, da ime izhaja iz singalščine, kjer gala pomeni skala.

1589 so Portugalci zgradili majhno utrdbo, ki so jo poimenovali Santa Cruz, ko so 1640 Galle prevzeli Nizozemci, so uničili večino portugalske prisotnosti.

Galle postane glavno pristanišče otoka

Ko so postavili utrdbo v 17. stoletju, Galle postane glavno pristanišče na Šrilanki za več kot 200 let in je pomembna točka med Evropo in Azijo. Ko pa Galle prevzamejo Britanci 1796, se komercialni interes obrne proti Kolombu. Zelo luštno mestece, no v bistvu utrdba, znotraj pa je mestece. Polno malih trgovinic s samimi finimi rečmi, pa prijetni mali hotelčki in restavracije. Vmes so posejane cerkve (vseh svetnikov, metodistična cerkev, nizozemska, pa tudi mošeja, budistični templji). In seveda svetilnik, pa razgled na pristanišče, vojaška utrdba, stara nizozemska bolnišnica (zdaj preurejena v nobel nobel trgovinice) in skala, s katere skačejo v morje.

 

Trincomalle

 

Pomembno obvestilo

Ob uživanju v morju je treba biti pozoren na morske tokove, nekatere plaže za plavanje niso primerne.

Pot do Galleja

Od Matare do Galleja je uro in pol vožnje z avtobusom, kar je prav zanimiva pot. Vseskozi se vozimo ob obali, tudi mimo slavne Weligame, kjer na kolih čepijo ribiči (tradicionalno šrilanško ribarjenje). Tokrat samo za turiste. Res hecna podoba: par ribičev čepi na kolih, okoli pa trije avtobusi turistov in vsi fotkajo, fotkajo. V vodiču piše, da je prav neverjetno, kako hitro so sposobni splezati dol s kolov, ko zagledajo, da fotografiraš, in zahtevajo plačilo. Da je zgolj za turiste, vemo zato, ker so koli postavljeni tudi blizu našega hotela, na vprašanje, kdaj je možno videti ribiče, pa povejo, da zdaj ni sezona, da je ta v maju, juniju in juliju. Sicer pa, ko se vozimo nazaj, vidimo kar nekaj ribjih stojnic s prav zavidljivimi kosi.

Pot do otoka je strašljiva

Tallala pa je ena od plaž na jugu, ki bi menda lahko zmagala v tekmovanju za najlepšo plažo. Velik ovalen zaliv, mivka, sončno nebo in nekaj turistov. Pravo poletno vzdušje. Za primerjavo smo izkusili tudi plažo na severovzhodu, v Trincomalleju, kjer je bilo bolj zapuščeno vzdušje, snorklanje na bližnjem Golobjem otoku pa zares očarljivo in nepozabno. Pot do otoka je bila sicer zelo strašljiva, a to je že zgodba za prihodnjič.

 

Tallala

 

 

Podobne teme:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close