Od morja do górja št. 14
Ampak do tja, do zverinic, so bile še tri ure hodá. Po dnevu presežkov v višinskih metrih gor in dol, je prav, da človek spočije svoje telo, in se vrne v normalen pohodniški ritem. Iz Nischiuarcha sta ob dogovorjeni uri prikukala na svetlo tudi Remko in Papak. Lekcija s Stare Gore je zalegla, saj nikoli več nista zamudila. Namesto s tekočo vodo smo se umili z zadnjimi osvežilnimi robčki, pravično razdelili čaj in pospravili za seboj.
»Papak, morda veš, kdaj jo je Padre odkuril iz koče?« je vprašala Remko, ki je spala tako trdno, da jo niti potres ne bi mogel zbuditi.
»Niti v sanjah ne vem,« je odgovoril Papak, ki je tudi spal kot ubit, sploh pa ni jutranji tip. Potrebuje svojih pet minut, da se spravi k sebi in začne funkcionirati. Hkrati je ostal brez jutranje kave in rogljiča, kar lahko predstavlja resen problem. Toda pot v hrib takoj za nekdanjim pastirskim stanom nam ni dala dihati. Takoj se je bilo treba spraviti na visoke obrate. Hvala bogu, da je življenje narejeno na način, ko je treba, pač vse steče. Stekel je tudi naš korak. V strnjeni četici smo odkorakali soncu nasproti in se dvignili nad pašnik do grebena in nazaj v gozd. Sto metrov poti se je sklenilo na velikem parkirišču. Ja, prav sem zapisal, na parkirišču! V tistem trenutku so se razblinile sanje o samoti, divji pokrajini in vsem, kar sodi zraven. Prejšnji večer smo se šli preživetje, in le srečnim naključjem se moramo zahvaliti, da smo nekako zvozili. V resnici pa smo spali le lučaj od precej urbanega okolja, le na drugo stran hriba. Počutil sem se precej neumno, hkrati sem takoj izgubil slavnostni občutek iznajdljivega skavta sredi divjine. »Poniževanja« velikega duha pa še ni bilo videti konca. Do parkirišča sredi ničesar je pač peljala široka in utrjena gozdna cesta, po kateri se nam je nasproti pripeljal prvi lovec. Izdajal ga je mali temno zeleni Jimny, tisti štirikolesni Suzuki, ki je za Fiatom Pando prva izbira mož v zeleni suknji. Počutil sem se majhnega in nemočnega. Komaj nekaj ur nazaj sem bil na straži pred kočo, iskal sem rjavega medveda in vse druge zveri, ki naj bi se potikale po teh krajih. Na spregled ni bilo nobene, kaj vse sem slišal iz gozda, žal ne bom nikoli vedel. Verjetno smo bili preblizu civilizaciji in novodobnim turistom, ki zganjajo hrup po najlepših kotičkih neokrnjene narave, povsod tam, do koder pripeljejo bele ceste. Stopali smo po točno taki, le še navzdol, kjer se je končal makadam. Do cerkve sv. Ane – Sant’ Anna di Carnizza, na nadmorski višini 1076 m, z druge strani doline pač pripelje asfaltirana cesta. Ob cerkvi je stal parkiran prvi avtodom. Bil je nemške registracije, pregovorni »škrtež« si je na posvečeni zemlji postavil pravi tabor. Mimo smo prišli ravno v trenutku, ko je polulanega palčka spravil nazaj pod žep kratkih hlač in si čistil zobe.
»Kako zmore delati dve stvari hkrati, saj je vendar moški?«, no vsaj zgledal je tako, sem vprašal moja compañera, ki sta se le muzala in gledala v stran. Meni ga ni uspelo spregledati, daj je nepovabljen vstopil v moj svet, ko sem mislil, da bomo na višini okoli tisoč metrov uživali v samotnih poteh brez tehničnih pritiklin sodobnih nomadov. Uro hoje smo bili že stran od našega nočnega zavetišča, pred nami je bil še rahel vzpon na prelaz Karnica (Sela Carnizzia, 1086 m) in dolg spust, kot po cesti prek Vršiča, proti Reziji na 492 m.
»Vzponov danes ne bo, trpela bodo kolena, prehodili bomo le dobrih sedemnajst kilometrov, nato bo sledil počitek, pranje perila in dopolnitev zalog pred zadnjima etapama, ki bosta tri združili v dve,« sem sporočil ljudstvu. Vedel sem, kaj nas čaka ob sklepu poti. Da bo »grande finale« hudo zahteven, sem ozavestil iz knjig in pripovedovanj tistih, ki so že imeli za seboj izkušnjo pod oblaki. Priznam, da sem vseeno pričakoval lažjo traso, kot se je izkazala ob koncu poti. Snovalci Camina Celeste so vedeli, kaj delajo, in preudarno so postavili etape. Vsako podaljševanje, sploh v zadnjem delu, kjer pohodniška noga stopa iz doline v dolino, je zahtevno dejanje, le primerno za odlično telesno pripravljene ljudi. Takšni so pastirji, ki še zmeraj pohajajo po teh hribih in dolinah. Bližala se nam je velika čreta ovac, ki jo je spremljal ovčar Runo in romunski pastir. Dvignil je palico in nas pozdravil v italijanščini: »Od kod prihajate?« je znani neznanec zakričal na ves glas. Odgovorili smo mu v polomljenem romanskem jeziku. Pastir se je nasmehnil in s kretnjami povedal, da je onkraj hriba Slovenija – čisto blizu, nato pa odšel svojo pot. Bežno srečanje se nam je močno vtisnilo v spomin, saj je dišalo po preteklih časih, ko se je ves svet vrtel še precej drugače in bil bolj človeški.
Zamišljeni in prevzeti nad lepoto tesnega stika ljudi z naravo, smo prišli do vasice Liščace, ki je še spala. Enako, kot se je prebujala prikupna Fabiana iz turistično-kulturne točke La Tana in Val Resia, ki je komaj odprla svoje oči. Popili smo ves čaj in spet smo ostali brez tekočine, avgustovsko sonce je napovedovalo vroč poleten dan, brez sapice vetra, njen bar pa se nam je postavil pokonci ob cesti. Točno tam, kjer te doseže prvi mobilni signal, in komunikacija z domačimi, ki so že mislili, da nas je vzel črni gozd.
»Ko bo prva priložnost, ne glede na uro, si bom privoščil vrček piva,« sem se zaobljubil prejšnji večer. Končno se mi je ponudila priložnost, da si izpolnim željo. Vprašal sem, če je bar že odprt?
»Seveda ni, ampak ga bom odprla za vas,« je prijazno odgovorila oskrbnica, ki si še ni niti preoblekla pidžamo, in je za trenutek izginila v hišo. Kmalu je prišla nazaj in vprašala, kaj želimo. Odgovorili smo v en glas: »Tri velike točene!«, s pojasnilom, da sicer nimamo težav z alkoholom. Še predno je postregla vse tri vrčke piva, smo šli v nov krog. »Prvi je bil za včerajšnji dan, drugi je prvi današnji,« sem trudil opravičiti naše početje. »Ali nam lahko ponudite zajtrk?« je vprašal Papak, medtem ko je bila Remko spet svetovna prvakinja pri pitju piva. Dobili smo malo narezane furlanske salame, pršut, sir in kruh, kava tudi ni izostala. Dehidracija je bila pač prevelika, zato smo zvrnili še tretji vrček, ura pa ni odbila še niti deseto.
Silvana Paletti
Rozajanska dulina
Rozajanska dulina
nasmejno položanä
naša zibila
nasi lehki počuwalo.
»Mati iz alpske doline so nam dali jesti in piti, sedaj se nam gre le še v posteljo zvaliti!« sem prešerno popeval in si oprtal nahrbtnik. V istem trenutku me je Fabiana ogovorila po domače malo drugače: »Ali imate rezervacijo, sedaj ste iz divjine prišli v turistične kraje, ko smo v Reziji na vrhuncu sezone?«
»Seveda je nimamo. Pravzaprav smo na vsej poti le enkrat rezervirali spanje in zgrešili nastanitev. Zato gremo naprej z božjo previdnostjo in voljo,» sem ji odgovoril Padre. Vseeno je Fabiana poklicala Valentino na Ravanco in rezervirala tri postelje. Hvaležno smo odšli naprej v ritmu poskoka na hmeljevo gorivo. Namesto, da zavili proti Solbici, smo šli prek mosta na Reziji v smeri severozahoda do Bile, nato pa po daljši poti v Prato di Rezija – na Ravanco. Znašli smo se v upravne središču alpske doline, ki živi močno po svojem kraju. Menda smo prišli na vrhuncu sezone, tik pred Šmarno Mišo, a bili smo edini gostje v skupinski sobi. Sredi dneva smo se zgrudili na postelje, vendar le za zelo kratek čas. Več kot 33 °C zunaj, in okoli 40 °C v podstrešni sobani, nam brez klime ni dalo spati. Spustili smo se v pritličje, v bar na vzhodni strani hiše. Šlo je za edini prostor, kjer se je dalo vsaj sede počivati, pa še tega so zaprli v času popoldanske »sieste«. Pustili so nam pijačo na kredo, Rezijani so zaupljivi in zares prijazni ljudje. Pred oči so nam zažele prihajati rezijanske zverinice.
Podobne teme:
- Od morja do górja 12
- Od morja do górja št. 13
- Od morja do gorja 11
- Od morja do górja 4
- Od morja do górja 9
