Leto 2/ št. 22; Festivalski ognjemeti
Če so bile zadnje turistične sezone na Jadranu zaznamovane s pomorsko dediščino in obnovo ter gradnjo starih bark, zaradi katerih je po njihovem čudežnem prebujenju in skoraj renesančnem vstajenju nastalo več različnih regat tradicionalnih plovil, zadnjo sezono zaznamuje inflacija tovrstnih dogodkov, ki pa izgubljajo na izvornem poslanstvu in kakovosti.
V našemu časopisnem koledarju tovrstnih prireditev se jih je zapisalo skoraj 50, nekateri med njimi se datumsko prekrivajo. Četudi bi vsi želeli postati festivali morja večjih razsežnosti in medijske pozornosti, pa si to krilatico smejo pripeti le redki. Seveda ne velja jemati energije lokalnim turističnim združenjem in zanesenjakom, ki vlagajo sebe in svoj čas za to, da na koncu stare barke postanejo le odlična kulisa občega turističnega dogodka, da ne zapišem »fešte«, ki jo pač mora imeti večina krajev na vzhodni jadranski obali.
Zatakne pa se pri resnem in pravilnem vrednotenju festivala morja, ki bi moral skrbeti za ohranjanje pomorske dediščine v smislu poznavanja navad, šeg in običajev ljudi, skratka, njihovega življenja, ki je bilo obrnjeno na morje in proti morju, kjer so bili troedina ednina čoln, človek in pesem, kjer mora stroka dajati smernice, kakšen naj bo ta novodobni turistični produkt in ne obrnjeno.
Le nekaj je zato pravih festivalov, ki znajo predstaviti in pravilno vrednotiti pomorsko dediščino skozi ljudi, običaje pa tudi barke. Te je težko spravljati v regatne razrede in klase, saj so se nekoč gradile glede na potrebe, pa tudi na posebnosti lokacije in akvatorija, kateremu so pripadale. Da je regata klasičnih bark v resnici izložba – razstava plovil, je normalnemu občestvu jasno, in je nekaj hudo narobe, ko se začnejo resni spori in »grizenja«, kdo bo koga ugnal na regatnem polju in si pripel medaljo, četudi si je v resnici ne zasluži.
Regata je dobra zabava in hkrati, če je pošteno organizirana, tudi odlična vzpodbuda pri promociji bark in barkajolov, ki večinsko kažejo, da je jadranje primerno tudi za tretje življenjsko obdobje. Morda bi veljalo vseeno premisliti v smeri, da bolj kot zmaga na »regati« veljata celostni vtis in avtentična oprema čolna, ter da so ocenjevane in nagrajene pomorske spretnosti lahko tiste, ki pozitivno stimulirajo mlade in stare.
Barka in njena ocena istovetnosti pa se ne konča le pri gradnji lesenega dela, ampak tudi pri palubni opremi in uporabljenih materialih za jadrevje. Potem, ko klasični leseni lepotici lastniki dodajo moderna jadra in sintetične vrvi ter sodobno škripčevje, pa je treba priznati spoj tradicije in novodobne tehnologije ter v družbo radostno povabiti vse, ki jih klasično jadranje sploh še zanima.
Stalnica vseh tovrstnih dogodkov pa so festivalski ognjemeti. Kdo ima večjega, bolj glasnega, daljšega, to je vprašanje, ki na koncu daje krono na festivalsko torto. Pa je res tako?
Če se ozremo skozi čas, z lahkoto ugotovimo, da ognjemeti nimajo nobene povezave s pomorsko dediščino. Še več; okolju in morju so neprijazni, enako ljudem, še posebej starejšim, sploh pa živalim, ki trpijo, medtem ko se razigrana raja zabava. Pa še hudo veliko stanejo, in iz budgeta prireditve odvzamejo denar tistim, ki bi ga res potrebovali – barkajoli, da bi lahko krili stroške prihoda na tovrstne dogodke, ali pa si kupili več barve in pravih vrvi za vzdrževanje svojih plovil.
Naj mi oprostijo na Jadranu, če ne razumejo, kaj jim sporočam. Morda bodo pa razumeli, da je mogoče pokanje petard in ognjemetov nadomestiti s pravilno izbrano glasbo, ki v glasovnem razponu od pp (piano pianissimo) do ff (forte fortissimo) nadomešča vso trapasto pokanje, dogodku ob finalu s svetlobnimi vložki pa lahko doda celo domoljubno sanjsko pravljico, ki bo vidna pa tudi slišana po vseh mogočih socialnih kanalih in poteh.
Še to: otok Zlarin je prvi hrvaški otok brez plastike, naj postane in ostane še otok brez pokanja in ognjemetov. Kajti, nekoč so dekleta z Zlarina pospremila svoje fante in može z baklami do čolnov, ko so odhajali na lov za rdečo koralo.
Mitja Zupančič
odgovorni urednik
