Zimska plovba logerja Nerezinac
Lošinjski loger Nerezinac, obnovljena tradicionalna težaška barka, nekoč znana pod imenom Dražica družine Turina iz Šmrike, se pripravlja na 3100 navtičnih milj dolgo potovanje od Lošinja do Sète v Franciji in nazaj. Častita barka, ki je bila zgrajena okoli leta 1880, in je nekoč služila za prevoz lesa, peska in apna, je bila skozi projekt čezmejnega sodelovanja Mala barka 2 SLO-CRO temeljito obnovljena. Ostalo je le nekaj starih reber, zato da bi ljudje lažje prepoznali avtentičnost plovila, zgrajen je bil nov premec, loger pa je dobil tudi jadra. Brez skrbnika in idejnega avtorja projekta Ferdinanda Zorovića Ferdija iz Nerezin ne bi šlo. Projekt bi že stokrat utonil v pozabo, potem ko je že desetletje sameval na mrtvem vezu pred ladjedelnico v Nerezinah. Le neizmerna pozitivna Ferdijeva energija in tudi malo sreče, da je barko poznal profesor Pomorske fakultete z Reke, dr. Robert Mohović, sicer tudi nosilec projekta revitalizacije pomorske dediščine severnega Jadrana, gre zahvala, da spet lahko plujemo z lošinjskim logerjem, edinim tovrstnim plovilom, ki je ostal toliko ohranjen, da ga je bilo mogoče rešiti pred dokončnim propadom.
Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija: Mladen Šćerbe, TZ Mesto Mali Lošinj, arhiv eMORJE.com
Sprememba premca
Snovalci obnove logerja so skozi celotno obnovo iskali kompromise, da bi obnovljena barka bila čim bolj avtentična, a hkrati takšna, da bi zagotavljala tudi varno plovbo v sodobnem času. Največja razlika se skriva v premcu in jadrevju. Nerezinac je dobil dva jambora, z dvema glavnima in sošnima jadroma ter štirimi floki, in seveda motor. Jadra sicer niso logerska, so pa najboljši mogoč približek, da barka lahko jadra z vsaj štirimi člani posadke, medtem ko ladijski register predpisuje minimalno dvočlansko posadko za motorno plovbo znotraj teritorialnih voda.
Interpretacijski muzej v podpalubju
Posebnost logerja se skriva v njegovem podpalubju, kjer osrednji ladijski prostor, ki je bil nekoč rezerviran za prevoz gradbenega materiala in lesa, danes predstavlja sodoben interaktivni muzej o lošinjskem ladjedelništvu, življenju kalafatov in ribiških družin, prehrani itd. Njegov stalni vez je ob Rivi lošinjskih kapitanov, pred lošinjskim Muzejem Apoksiomena, v Malem Lošinju. Kako tudi ne, saj predstavlja potujoči muzej, ladja pa je vpisana na listo hrvaške kulturne dediščine.
Turistična atrakcija
Novo dobo v življenju prenovljenega logerja pa predstavlja povabilo organizatorjev enega največjih festivalov morja in mornarjev v francoski Sète. Turistično združenje Lošinj in mesto Lošinj sta takoj prepoznala turistične potenciale, ki jih s svojo pojavo prinaša Nerezinac, ki je bil v preteklem letu prepoznan kot največkrat fotografirani motiv na Absyrditih, in sprejela povabilo na festival. Takoj se je sestavila mešana CRO-SLO štiričlanska ekipa in začela z urejanjem barke, da bo zaplula iz morja bližine na morje sosedstva.
Mednarodna posadka
Določen je bil že tudi datum odhoda – 7. marec 2020 ob 12. uri iz luke Mali Lošinj. Takrat se bo posadka v sestavi: Gilberto Fazlić (kap.), Steno Vidulić, Mladen Šćerbe in Mitja Zupančič odpravila na dva meseca dolgo plovbo, okoli 3100 navtičnih milj, od tega blizu 540 ur v navigaciji. Na svoji poti bo loger pristal še v desetih pomorsko pomembnih pristaniščih, nato pa se udeležil kar dveh francoskih festivalov: v pristanišču Marseillane in Sète. Prav slednji je eden najpomembnejših na stari celini, kjer se bo Nerezinac postavljal ob bok drugim 130-im večjim barkam in vzbujal poglede več kot 450.000 obiskovalcem v festivalskem tednu.
Testna zimska plovba
Brez resne priprave na tako dolgo plovbo, ki so jo organizatorji poimenovali kar Ekspedicija 2020, pač ne gre, zato se je izbrana posadka zbrala na Reki, na dan odprtja EPK, s svojo prisotnostjo podprla dogodek, drugo jutro pa je ob svitu odplula z Reke proti Rabu in naprej do Visa, da bi že naslednji dan predstavila svoje popotovanje medijem v Splitu. Ko se človek zanaša drug na drugega, se pač zgodijo trivialne stvari, da nihče ne vzame s seboj osnovnih živil, kot sta voda in kruh. Ampak posadka, ki v povprečju šteje polnih 58 let in ima povprečno maso 86 kg, torej, kar dobro zalogo, lahko zdrži nekaj časa tudi brez teh dveh dobrin. Da bi le barka dobro rezala valove, drugo bodo že kako uredili.
Prvi jugo
Minute so se seštele v ure, za krmo so ostajali znani otok, sonce je padalo v morje, z njim pa se je dvignil jugo. Prav na izhodu od otoka Žirje je udaril, potem ko je noč razgrnila svoj plašč nad Zemljo. Nočna navigacija, dvignjen veter v premec, o kakšnem velikem užitku ni bilo govora, pa še GPS ni več zaznaval karte. Le kako bi jo, saj je posadka imela naloženo le mapo do Šibenika, njen južni del pa je še prihajal s pošto v Nerezine na otok Lošinj.
Spoznavanje barke in posadke je bilo hipno, intenzivno in sprotno. Kar dobro se je držala, le premec se je stežka dvigal, po drugem valu je raje prijateljeval z morjem, kot pa se radostil z ekipo. Preveč je bil obtežen zaradi stabilnosti, pa tudi sicer sta ga dodatno obremenjevali dve admiralski sidri, ki sta viseli vsaka ob svoji oplati in butali ob barko. Prav nič prijeten zvok se ni razlegal skozi noč, in v noči so oči velike in zvok strašljiv, ki obudi spomin na barke, ki so same sebi izklesale luknjo in poslale barko na dno.
Ladijska kuhinja
Veter je žvižgal, morje se je dvigalo, v temni zimski noči pa razen posadke z Nerezinca ni bilo prav nikogar več na morju. Tisto o minutah, ki so dolge kot žvečilni na Neostiku, pa raje ne bi opisovali. A s prvo svetlobo je bilo vse pozabljeno, pa še jugo se je nekoliko umiril. Zajtrk, hrana, lakota je pritisnila na krov. Dečki so stoje zavzeli moški položaj in se začeli boriti za hrano. Prepečenec, bohinjska zaseka in tanka bevanda so bili vredni več kot meni »a la carte«. Zvečer pa topla paradižnikova juha, kot bi dežurni ladijski kuhar želel spreobrniti enega člana posadke, ki ortodoksno odklanja paradižnik, k novim prehranjevalnim navadam, a se ni izšlo po načrtih.
Velika stabilnost, nizka hitrost proti vetru
Veter v premec je upočasnil barko s 7,5 na neverjetne tri vozle, zato je bil prihod na Vis šele sredi dopoldneva, ideja o plovbi okoli Palagruže pa odpovedana, saj so vse vremenske napovedi napovedovale prehod ciklona, nato pa rekordno burjo na Jadranu. S kakšno hitrostjo so pluli, menda sploh ni pomembno, kot tudi čas na morju ni pomemben, pomembna sta varnost barke, posadke in cilj. Torej je bilo na vrsti vplutje v viško luko sv. Jurija, nato pa prečenje kanala, in skozi Splitska vrata v Split.
Tehnika in delovanje
Po navadi na barki zataji tehnika ravno tedaj, ko to ni niti najmanj potrebno. Človek bi pričakoval, da se je avtopilot utrudil. Tik pred otočkom Host ga je kapitan Gilberto izklopil, da bi ga odpočil, v istem trenutku pa ugotovil, da krmilo ne deluje. Kriv je bil zračni žep v oljni napeljavi, napako je posadka uspela suvereno obvladati in odpraviti. Z novo izkušnjo pa je še bolj previdno odplula v Split, kjer jo je orkanska burja za dva dni priklenila v trajektno pristanišče. Posadka pa je našla svoje zavetje v »Oštariji u Viđakovi« in okušala izvrstne domače jedi ter nadomeščala izpad živil med plovbo.
Split – mesto duhov
Končno je ušla mestu duhov, kjer nad apartmaji bedi Dioklecijanova palača, in se po burji odpravila nazaj na sever. Proti napovedi pa se je burja spet okrepila, morje je zalivalo barko v krmo, dvigalo morsko peno in vrtinčilo zrak. Edina pametna rešitev je bila odhod v varno zavetje Velega Drvenika. Zunaj stopnja morja 6, z udarci vetra do 75 km/h, v zalivu pa brezvetrje (bonaca).
Prehod ciklona in anticiklona
Na obzorju so lebdeli otoki. Proti Pločam, ki velja za vremensko ločnico med severom in jugom, so se dvigale pene, a loger Nerezinac je moral nazaj na sever, še predno je Jadran prešel nov anticiklon, ki ga je napovedoval rdeči alarm in izredno opozorilo z vetrom do 198 km/ h. Barka je ubrala svoj kurz na sever in se držala obalne otoške črte, da bi jo burja čim manj bičala. Še pred nočjo se ji je uspelo prebiti preko murterskega morja, nato pa je tudi veter padel, vsaj do »Malega Biskaja«, do vstopa na Kvarnerić. In spet je prišel čas za obed, tokrat s svežim kruhom, a ne brez bohinjske zaseke.
Plovba je življenje, je poslanstvo
Razdelitev ekipe na 2 + 2, ter straža, vse je bilo že utečeno in predvideno. Tudi nova burja pri Premudi in prihod v domačo lošinjsko luko v zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne. Mesto je še spalo, ura je bila 5.10, prvi meščani Lošinja so že prihajali na pomol, da bi ujeli katamaran – hitro ladjo, ki povezuje Lošinj s sosednjimi otoki in Reko. Še prej pa so pogledali proti logerju Nerezinac, ki je s spuščenimi jadri prihajal na svoj vez pred Muzejem Apoksiomena. Nikomur ni bilo jasno, kaj ti štirje možje, oblečeni v ofshore Musto oblačila telovadijo na logerju v tisti mrzli februarski noči, ko niti maček ne bi želel loviti plena po lošinjski rivi. Testno so prepluli 380 navtičnih milj, pred njimi je potovanje, dolgo 2 x 1550 morskih milj, kar je za primerjavo enaka razdalja kot plovba iz Lizbone preko Atlantika do Barbadosa. Kaj jih žene s staro barko v Sredozemlje, in to v zimskem času, ko je morje težko, Mediteran pa vetroven? Odgovor je le eden, bili so izbrani in odločeni so slediti svojemu poslanstvu, takrat ni nič nemogoče niti težko.
