Podlistek

Popolno brezvetrje, morje kot oljna gladina, Svetac je že v jutru doživel poletno katarzo. Tako je pripekala vročina, da je

Avgustovsko sonce je pripekalo, osli so se skrili v senco pod rožičevec in mi z njimi. Ujeti v brezdelju smo

Sredino jutro. Sonce je ravno vzhajalo izza Visa, ko smo se pred Barkoševo kuhinjo spravili k skupnemu jutranjemu obedu. Bil

Tam gori, vrh otoka Svetca, na njegovem jugovzhodnem robu, 221 metrov nad morjem, se pod nebo vzpenjajo ostanki trdnjave ilirske

»Huuudič!« je oni dan odmevalo po južni strani Svetca. Hudoval se je Roosevelt, ki je s priložnostne ribičije spet prišel

Bil je lep, močan črn maček. Ampak bil je prišlek na otok, zato izobčen. Po robu se mu je postavil

Slovenske fante zbujajo petelini. Zgodba naprej je znana in jo smem zapisati le ob spremstvu odraslih oseb. V Dalmaciji ni

Zgornja hiša, zidana po dalmatinski kvadreli, stoji visoko na južni strani Svetca. Barkoš pravi, da je 180 m nad morjem,

Priti na osamljeni otok sredi modrega Jadrana je posebna milost. Spoznati glavne igralce odprtega odra na prašnem dvorišču gornje hiše

Morje kot oljčna gladina, le delfinov tisti dan ni bilo na spregled. Dan je enostavno obetal. Za zrcalom lesenjače se

»Nimam več barke, kam naj sploh grem na dopust, ko sem že povsod na Jadranu bil?« sem tistega mrzlega januarskega

Po burji Zankijev otok Svetac leži skoraj na dlani viški Komiži. Ko pa jugozahodni nevihtni veter garbin dvigne morje, je

Temni hrastovi gozdovi izpod creškega visokega Sisa, v nedrjih tramontane, so bili skoraj strašljivi. Pragozd otoka ponuja zavetje divjadi. Navdušen

Braška balada, ki sta jo pred leti napisala Ante in Neno, izvajala pa jo je klapa Fortunal in velja za

Že res, da je morska žaba na prvi pogled res nekoliko podobna krastači, saj je njeno telo sploščeno, riba pa

Prav na začetku zgodbe moram obdelati samostalnik »karoca«, ki bo zagotovo zmotil vse besedne čistune slovenskega jezika, a kaj, ko

Ko je stari Dioniz leta 395 pr. Kr. na Visu ustanovil grško kolonijo Issa, še ni vedel, kje je pristal.

Prav na začetku si dovolim pojasniti, kaj je tender corveta. To je napihljiv oranžni čolniček na vesla, banjica, s katero

Srakane, Vele in Male, sta dva nizka otočka v Kvarnerju, ki sta prevečkrat spregledana. Pripadata lošinjski otoški skupini, med seboj

»Kam tako hitiš?!« je name vpila Anne Brit Reigstad, norveška prijateljica iz Bergna, ribiškega mesteca na zahodni obali Norveške, ko

Tistega lepega zimskega dne sem močno razmišljal o morju. Bil je še en dan, ko je mraz rezal po kosteh,

To je bilo tisto jesen, ko zaradi koronavirusa nismo mogli prosto prehajati državne meje in smo se morali z morja

»Marčelino, Marčelino, Mitja pri aparatu!« sem skoraj vpil v telefonsko slušalko tistega lepega oktobrskega dne, potem ko je nekdo končno

Zmeraj ubiram svoje poti. Na morju iščem kurze s čim manj pomorskega prometa, zahajam sredi nič, tam najdem mir pa

Vrboska, majhne Benetke, tudi »Little Venice«, kot temu kraju na koncu ozkega zaliva rečejo domačini. Končno sem uspel ubrati kurz

Bil je to čas, ko je grozdje dozorelo na trsih nad morjem. Južna otoška pobočja so tista, ki dajo najboljše

Mitja Zupančič, Štorije z Jadrana 6. poglavje – Papeževa večerja Povprečnemu človeku se zdi, da je konec junija le še

Mitja Zupančič, Štorije z Jadrana 5. poglavje – Tajka v Rovinju To je bil čas mojih založniških dni, ko sem

Mitja Zupančič, Štorije z Jadrana, 4. poglavje – Črnogorska Billy Kaj je lahko lepšega v življenju, kot biti povabljen v

Mitja Zupančič, Štorije z Jadrana, 3. poglavje – Paradižnikova juha Na hrvaški nacionalni televiziji je ravno izzvenela nedeljska televizijska oddaja

Mitja Zupančič, Štorije z Jadrana, 2. poglavje – Amfora Že iz mladosti sem sanjal, da bom nekega dne na morskem

Mitja Zupančič, Štorije z Jadrana 1. poglavje – Kurz za ribo Bil je jesenski čas, ko sem s trajektom odplul