Giorgio Ribarič, kapitan dolge plovbe

Še predno je dopolnil trideset let, je postal eden najmlajših kapitanov Splošne plovbe Piran. Vse svoje aktivno življenje je podredil plovbi na svetovnih oceanih. Sedemkrat je obplul svet.

Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija: osebni arhiv G. Ribariča in M. Zupančiča

 

eM: Giorgio ni ravno pogosto slovensko ime. Od kod vaše korenine?

GR: To sicer drži, ampak sem Slovenec. Stari oče je bil doma iz vasi Vodice iz Čičarije v Istri, potem pa se je družina preselila na Beli Križ, na vrh hriba nad Portorožem in Piranom. Ime pa sem dobil po stricu iz Amerike, dolga zgodba, morda za kdaj drugič.

eM: Od kod pa je mati?

GR: Iz vasi Žejane v Istri. Ena od dveh vasic, kjer govorijo tudi romunsko. Zase pravijo, da so zvončari – Vlahi.

eM: V osebnem dokumentu pa piše, da ste rojeni na Hrvaškem. Kako to, menda ni to dokument z napako?

GR: Ne ne, ni napaka. Oče je v petdesetih letih služboval na ladjah takratne Jugolinije Rijeka, na Reki smo živeli še štiri leta po mojem rojstvu, nato pa smo se preselili nazaj v Piran in kasneje na domače posestvo na Beli Križ.

eM: Ste bili zmeraj povezani z morjem ali je bil to trenutek, ko vas je morje življenjsko zaznamovalo?

GR: Do 5. razreda sem obiskoval OŠ v Portorožu, nato sem odšel v OŠ Piran, po njej pa sem se vpisal na Srednjo pomorsko v Portorožu, ki se je takrat v štirih letih kar dvakrat preimenovala. Po končanem srednjem šolanju sem se kot pripravnik kadet julija leta 1971 na Reki vkrcal na ladjo Ljutomer, ki ji je takrat poveljeval kap. Groznik, kasneje pa tudi kap. Planinc. Odšli smo na pot okoli sveta, pa še Sueški prekop je bil zaprt, tako da smo morali pluti okoli južne Afrike. Bila je kar zanimiva izkušnja za prvo resno plovbo, priznam.

eM: Koliko časa pa je trajalo to potovanje?

GR: Potovanje je trajalo polnih 7,5 mesecev. Ko pa smo prišli nazaj v severni Jadran, so ladjo preusmerili na linijo za severno Afriko, poveljevanje pa je prevzel kap. Miran Rak. Tako sem plul vse do januarja 1973, ko sem se izkrcal, da bi naredil poročniški izpit.

eM: Ali ste dolgo ostali na celini?

GR: Že marca istega leta sem se v Genovi vkrcal na ladjo B. Kidrič, ki ji je takrat poveljeval kap. Anton Turk. To je bila ladja za prevoz razsutega tovora. Iz Genove smo pluli proti Charlestonu (S.C.–ZDA). Žitarice smo prevažali v Francijo in na Nizozemsko, nakar smo vozili na relaciji med Severno Evropo in Velikimi jezeri. Meseca avgusta istega leta pa sem se v luki Amsterdam spet izkrcal in se vpisal na Višjo pomorsko šolo Portorož. Po diplomi sem se kot drugi časnik krova v Pločah vkrcal na ladjo Litija in plul na liniji okoli sveta, ki jo je prekinila še vojaščina, ko sem služil kot radarist v takratni JRM, razpet med Puljem, Šibenikom in Komižo na otoku Visu.

eM: Kdaj pa ste potem opravili kapitanski izpit?

GR: Septembra 1977 sem ga opravil, od novembra do aprila 1978 pa sem se vkrcal v ladjedelnici Izola na ladjo Litija, pod poveljstvom kap. Milana Kuzmiča, in kot prvi časnik krova sem šel spet na linijo okoli sveta. Takrat sem imel že veliko odgovornost. Tovorni plan (cargo plan) je bil dnevna prioriteta. Imeli smo velike narisane načrte, prave plahte, prav žal mi je, da si nobenega odsluženega dokumenta nisem shranil za lastni arhiv. Potem pa sem skoraj tri leta plul kot prvi časnik, si nabiral izkušnje, ki na morju največ štejejo. Takrat sem zamenjal tudi ladjo, vkrcal sem se na Kranj in plul na relaciji Sredozemlje–severna pacifiška obala ZDA in Kanada.

eM: Pri 28-ih letih pa ste prevzeli poveljstvo nad ladjo Postojna. Ali posedujemo pravilne podatke?

GR: Res je šlo vse bliskovito hitro. To je bil čas, ko se je Splošna plovba razvijala, imeli smo veliko ladij in ogromne potrebe po strokovnih in izkušenih kadrih. Ko danes z razdalje pogledam na tisti čas, ugotovim, da so mi bile okoliščine naklonjene, torej sem imel tudi nekaj sreče. Oktobra leta 1980 sem prevzel poveljstvo nad ladjo Postojna v indijski luki Bombay (sedaj Mumbay), glavna naša pot pa je bila na relaciji Indija–Japonska. Sem letnik 1952, torej sem pri 28 letih postal poveljnik, in to ostal kar 27 let, do upokojitve decembra 2006.

 

 

 Giorgio Ribarič na krilu mosta ladje Kanin, v ozadju ožina Dover.

 

eM: Ali ste bili ves čas zaposleni pri istem ladjarju?

GR: Da. V resnici sem končal leta 2007, saj sem zadnje poveljevanje opravil namesto kolega, ki je zaradi zdravstvenih težav v družini potreboval zamenjavo v luki Newark v ZDA. Med kolegi, še posebej na morju, pa je solidarnost skoraj samoumevna.

eM: Kako pa danes gledate na dogajanja okoli Splošne plovbe po osamosvojitvi Slovenije?

GR: Ni je več, Splošne plovbe ni več. Ostalo je le še šest ladij, katerih lastnik je Nemec Peter Döhle. Kakršnega koli drugega komentarja sem bom raje vzdržal. Na tisti čas, na takratnega ladjarja in pomorsko floto pa gledam s ponosom, pripadnostjo in nostalgijo.

eM: Letos slavimo 64 let Splošne plovbe. Kako bi lahko na najboljši mogoč način lahko spomnili na slavne pomorske dni?

GR: Kratki film je že narejen, lahko bi izdali monografijo, predvsem pa bi lahko nazaj začeli vzgajati vrhunski kader in začeli pluti po svetovnih morjih, to bi bilo najlepše darilo za osvežitev spomina. Veste, včasih smo imeli res odličen strokovni kader, mornarje, oficirje, vsi smo bili predani, delavni, strokovni in zelo zanesljivi. Prav zadnje je bila naša odlika, po kateri so nas poznali svetovni ladjarji. Bi si želel, da bi bilo tako tudi v naprej.

eM: Kako pa bi karakterno opisali sebe na mestu poveljnika ladje?

GR: Imel sem pravo izobrazbo in dovolj izkušenj, da sem kljub mladim letom dosegel potrebno avtoriteto. Mislim, da sem bil strog in pravičen. Upal pa sem si tudi vprašati in se dati podučiti. Veste, na ladji je veliko timskega dela.

 

 Giorgio Ribarič v poveljniški kabini na ladji Ariella.

 

eM: Ste imeli kdaj kakšen upor na ladji?

GR: Ne bi govoril o uporu, tega ni bilo. Sem moral pa marsikdaj posredovati, predvsem takrat, ko so se menjali pravilniki. Saj veste, na začetku moje poti je bilo na tovorni ladji zaposlenih 30 ljudi, kasneje le še 19, naloge pa so ostale, zato je prihajalo do različnih napetosti. Veste, sedaj ni več profesionalcev, ki bi delali s srcem, ekipe pridejo, odslužijo in gredo naprej. Plačilo je slabše kot nekoč, praktično ni več razlik, pa beneficiranega staža tudi ne (leto dni navigacije se je nekoč štelo za 12 + 2 meseca), da ne govorimo še o ostalih problemih pomorščakov z domačo zakonodajo …

eM: Kako pa je z osebno odgovornostjo kapitana za vkrcani tovor?

GR: Poveljnik nosi vso odgovornost za ladjo, tudi subjektivno. Vsakega vkrcanega tovora ne moreš osebno spremljati. Je že pametno, da ga vsaj na oko, v primeru, ko se ti zdi, da nekaj ni po pravilih, lahko naročiš inšpekcijski pregled, kaj pa je v kontejnerjih, pa moraš enostavno zaupati tovornim listom.

eM: Ali ste imeli kdaj kakšne probleme s tovorom?

GR: Nelegalnega tovora nismo imeli, vsaj ne da bi vedel. Smo imeli pa probleme z nekaterimi agenti, saj bi morali delati za nas, pa ni bilo vedno tako.

eM: Kaj pa pirati?

GR: Nikoli. V Indiji so nam kradli barvo in privezne vrvi, kar pa ni omembe vredno, glede na ladijski terorizem in piratstvo nove dobe, predvsem v vodah obubožane in izkoriščane Somalije. Sedaj se pojavlja piratstvo tudi v Gvinejskem zalivu, v severni Afriki.

eM: Ali hranite ladijske dnevnike?

GR: Ladijskih dnevnikov nimam shranjenih, saj to je ladijski dokument, katerega po določenih letih hrani ladjar. Imam pa nekaj lastnih beležk z zapisi o posebnostih posameznih svetovnih pristanišč, predvsem, na kaj je treba biti pazljiv, kako se pluje, katere so posebnosti.

eM: Ali ste si morda zapisovali število preplutih milj?

GR: (premislek) Tega podatka pa nimam zapisanega. Odgovor – veliko – pa je verjetno preslab. Sem pa sedemkrat obplul svet, in to z ladjama Litija in Ljutomer.

eM: Ali ste imeli kakšne izrazitejše težave na morju?

GR: Izzivi in težave se pojavljajo na vsaki plovbi. Nekoč smo imeli ladjo polno naloženo z žaganim lesom, deskami v zavojih, ki pa so jih narobe zložili. V Biskajskem zalivu nas je zajelo slabo vreme, leseni zavoji na palubi so se premaknili na bok, kar je zelo nevarno. Takrat sem moral dati povelje in odpluli smo ven iz kurza, v smeri proti Angliji. Ko se je morje umirilo, smo se vrnili nazaj na pravo smer. Tovora nismo izgubili, ladja je ostala nepoškodovana, bilo pa je precej nerodno!

eM: Ali je načrt plovbe usklajen z razmerami na morju glede na letne čase?

GR: Seveda. Zimske ali poletne razmere na morju predstavljajo dva različna svetova. To je prvi kriterij, potem pa se vremenska napoved obravnava za teden naprej. Sodobna navigacijska oprema pomaga pri varnosti in načrtovanju, četudi ni najbolj prijazna za uporabo. Odlično delo pa opravlja ameriška meteorološka služba, ki nam je bila večkrat v pomoč pri načrtovanju potovanja, a le, če si v njihovem območju obdelovanja podatkov.

eM: Kdaj pa je bilo za vas morje najbolj surovo?

GR: Spominjam se, ko smo šli z ladjo Nova Gorica, ki se je kasneje preimenovala v Triglav, iz luke Tacoma (WA) na severnem delu pacifiške obale ZDA proti luki Inchon v Južni Koreji. Neurje se je začelo že takoj po izplutju. Plovba s povprečno hitrostjo samo 8,7 vozla je trajala polnih 21 dni. Dobivali smo ogromno navzkrižnih valov. Nekateri so bili visoki celo 16 m. Povsod voda, ni bilo prijetno, prav nerodno.

eM: Pogosto je beseda nerodno v vašem besednjaku, strah pa nikoli. Vas ni bilo nikoli strah?

GR: Strah? No, bilo je nerodno.

eM: Kateri jezik pa govorite pomorci na svetovnih morjih?

GR: Najpogosteje je v rabi angleščina, in kar gre. Včasih je prav čudna, ampak poznavanje stroke dopušča in tolerira tudi slabšo izgovorjavo. Le z Japonci je treba paziti, ker nimajo povedi z zanikanimi osebami, posledično pa lahko sporočilo narobe razumejo.

eM: Katero pa je vaše najljubše svetovno pristanišče?

GR: Pristanišče Vancouver (BC), v Kanadi. Tja sem plul z ladjami Ljutomer, Litija, Kranj, Celje, Kanin, Cielo di Firenze (Ljubljana). Med plovbo proti Velikim jezerom smo naleteli tudi na ledene gore. Na razdalji 5 milj od ledene gore barometer strašansko pade in temperatura tudi. Vedeti marate, da je ledena gora s tremi četrtinami svojega volumna pod morsko gladino. Si morete misliti, da ledene gore potujejo s tokom s hitrostjo tudi do 10 vozlov!

eM: Kaj pa je vaša najljubša ladijska jed?

GR: (premislek) To so na žaru pečeni pakistanski lignji. Sploh pa je ladijska prehrana zelo pomembna. Trije so ladijski obroki, pa čaj za popoldansko malico. Delo je zahtevno in tudi fizično naporno.

eM: Kako pa je poskrbljeno za varnost na morju?

GR: Če je vreme stabilno, potem predpisi določajo tedenske vaje, tudi protipožarne, s preizkušanjem celotne opreme. Na sidriščih pa tudi spust rešilnih čolnov. Je pa problem z novimi zaprtimi rešilnimi čolni, saj imajo posebno vpetje, ki se aktivira tudi samo in nato je otežen ponoven dvig čolna.

eM: Kako pa je s prostim časom na tovorni ladji?

GR: Nekaj ga je, čeprav vedno manj, ker so posadke maloštevilčne in zelo obremenjene. Je pa sedaj na ladjah stalni internet, elektronske naprave, tako da fantje do fitnesa skoraj ne pridejo več.

eM: Kakšen je vaš odnos do uniforme?

GR: Gre za čast, z njo se jasno identificiraš, kdo ali kaj si! Tudi v Združenju poveljnikov in upraviteljev stroja v pomorskem prometu Slovenije (ZPU) ji skušamo ohraniti veljavo.

 

 Uniforma je čast, z njo natančno sporočaš, kdo si in komu pripadaš.

 

eM: Kaj pa je osnovno poslanstvo vašega stanovskega združenja, ki ga vodite?

GR: Mlajšim pomorcem skušamo pomagati pri zaposlovanju in pri spremljanju sprememb zakonodaje za področje pomorščakov. Poklic pa je vedno manj cenjen, zakonodajno področje pa nestimulativno. V ZPU se trudimo popularizirati ta poklic, ki je lep, pa še zaposljivost dobrega kadra je relativno visoka.

 

 Kap. Rok Sorta, prof. na GEPŠ Piran in kap. Giorgio Ribarič, predsednik Zdrženja poveljnikov in upraviteljev RS v pomorskem prometu.

 

eM: Ali smo Slovenci pomorski narod?

GR: Glede na zadnje dogodke po osamosvojitvi je moj odgovor negativen.

eM: Kaj pa pomorski – Neptunov krst?

GR: Preveč je skomercializiran, postaja turistični dogodek občine Piran.

eM: Kakšno pa je ekološko stanje Tržaškega zaliva?   

GR: Zelo krhko je ekološko ravnovesje v Tržaškem zalivu. Vpliv industrije, plitvo morje, dve pristanišči in ladijski promet, ki onesnažuje zaliv. Veste, posebna težava so balastne vode. Argentinci ob vplutju v njihovo območje zahtevajo razkužitev z eko-kemikalijami. Na splošno pa je uničiti agresivno favno zelo težko, saj vsaka snov sproži tudi druge reakcije. Naši dedje so v mrtvi sezoni drstenja rib orali dno Piranskega zaliva, da bi prezračili morsko dno. Žal tega nihče več ne počne, brez prezračevanja dna pa je ogrožen obstoj in razvoj primarne morske favne.

eM: Kateri pa je vaš največji hobi?

GR: Presenečeni boste, vrtičkanje.

eM: Če bi se ponovno odločali za poklic, kaj bi želeli postati?

GR: Brez dvoma – pomorščak, kapitan dolge plovbe in poveljnik velike ladje. V tem odgovoru pa ni nobenega presenečenja. (smeh)

 

One thought on “Giorgio Ribarič, kapitan dolge plovbe

  • 8. marec, 2018 at 00:50
    Permalink

    Zelo dober in koristen pogovor – intervju, ki vzbuje v meni veliko mero nostalgije. Sam sem namreč tudi plovil na ladjah Splošne plovbe ( na mojo žalost bivše ) kot častnik stroja.
    Tudi učenja mojega poklica (pomorski strojnik) na pomorski šoli v Portorožu ni mogoč. Oddelek je že
    več kot pred desetletjem ukinjen, menda ni več zanimanja za ta poklic s strani mladih.
    Z Gorgom se dobro poznava, čeprav nisva plula skupaj na istih ladjah SPP.

    Lep pozdrav vsem, ki se trudijo obelodaniti ta težak, vendar lep poklic pomorščaka !

    Reply

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.

Zapri