Štorija z morja – MD

13. julij, 202313. julij, 2023 emorje.com 0 Komentarjev

Moščeniška Draga ima Sipar – najlepšo mestno peščeno plažo na Kvarnerju, številne vile (Ossoinachova – današnja vila Zagreb, Primorka, Istra, Rubin…), avtokamp in tudi dva hotela. Majhen ribiški kraj pod Moščenicami premore kar 2500 turističnih postelj. Nogometno igrišče za čas dopustov najame lokalno turistično združenje, parkirišča so torej zagotovljena. Predvsem pa ima to mestece pod goro Učko dušo in ljudi, ki ustvarjajo dobre zgodbe. Te niso izmišljene, spisali so jih že dedje, in s prstom kažejo na morje, k bogati ribiški dediščini kvarnerske druščine, zbrane v Moščeniški Dragi.

Priznani in čislani profesor Robert Mohović z reške Fakultete za pomorstvo je generator gibanja, ki ohranja živ spomin na preteklost, da bi mlajše generacije lahko živele naprej z izkušnjami svojih prednikov. Morje je zmeraj združevalo in hranilo iz svoje njive, a le tiste ljudi, ki so ga spoštovali in znali z njim prijateljevati. Moščeniški interpretacijski center Hiša z morja na najboljši mogoč način ponudi vpogled v pretekle čase, ki jih vsako leto, letos že petnajstič zapored, lahko doživite v treh festivalskih dneh Mala barka/ Štorija z morja, ko Draščani na pomorski zemljevid Sredozemlja postavijo svoje obmorsko mestece in za tri dni postanejo center Mediterana, kot je bil nekoč.

Kaj so torej štorije? Gre za prigode in zgodbe z morja, ki jih ustvarjamo ljudje. Skupaj z barko in morjem sestavljamo troedino ednino, ki funkcionira samo skupaj. Takrat se zgodijo svari, ki ostanejo in opogumljajo, da bomo znali živeti in obstati na teh jadranskih obalah. V štorijah z morja so barke grajene z lesa, imajo ime, torej so žive, in modro morje, iz katerega je vzniknilo življenje, ki je vir univerzuma. Moščeniška Draga pa postane za tri dni epicenter morskega sveta na Sredozemlju.

Robert Mohović, prof. (glavni organizator in snovalec festivala)

»Več kot 30 bark se gnete v našem mandraču. Še dobro, da jih ni še več, sicer ne vem, kam bi jih vezali. Ma, to bi še šlo, ampak nahraniti je treba vse te ljudi, kar pa ni več hec. Lesena barka, grajena na tradicionalen način, je tista, ki jo je treba vse leto negovati, ji dati veter v jadra in prepustiti, da reže preko valov. Škoda, da ima izmed 30 prijavljenih bark le pet klasična platnena jadra. Prav v tem segmentu, na opremi celotne barke, bo potrebno vložiti še ogromno dela, da bi dosegli želeno prebujenje tradicije in pomorskih veščin, kot so bile nekoč.«

Gianni Mohović, prof. (kvarnerski guc MD 551)

»Juhej, ostalo nam je še ¾ kitare. Pršut bom v znak festivalskega slavja rezali po večernem programu na Sv. Andriji. Igral bom violino v dolgih in kratkih tonih,« se je po uspešnem jadralskem nastopu, ko je izgubil rudo in skoraj prevrnil svojega guca, a uspešno končal in zmagal v kategoriji, šalil še drugi profesor, brez katerega ni tega festivala.

Gilberto Fazlić (kap. lošinjskega logerja Nerezinac)

»Osnovno posadko logerja sestavljava samo dva človeka: Steno Vidulić in jaz. Veliko dela je za dva, a nekako uspevava. Ko pa gremo na jadra, na krovu potrebujemo vsaj osem ljudi. Takrat je užitek nepopisen. Nirvana, raj na zemlji. Se vidimo na Lošinju, če ne prej, pa na festivalu Z lošinjskimi jadri okoli sveta. Na krov logerja bomo z veseljem vzeli tudi briško rebulo.«

Jakov Karmelić (vodja festivalskih delavnic)

»Bil sem oproščen mature, zato sem že zelo zgodaj začel delati. Tudi doktoriral sem. Letos sem dopolnil že 42 let delovne dobe, načrtov imam še vsaj za 15 let. Ekonomija mednarodnega poslovanja pri kontejnerskih prevozih je moja specialnost. Na mizi imam dnevne novice iz vsega sveta, za katere morajo drugi precej plačati, zato sem res ‘in’. Z največjim veseljem pa napišem tudi kakšen festivalski scenarij in predavam pomorsko dediščino. To me enostavno sprošča in zadovoljuje.«

Livio Jelčić (skiper tartane Tartana, Pulj)

»Nerezinac je preveč ‘našminkan’, naša tartana je zelo ‘po starinsko’. V podpalubju imamo celo litoželezni štedilnik na drva, lahko ga prestavimo tudi na palubo. Na njem vse skuhamo, spečemo tudi kruh. V glavnem plujemo na jadra, ki jih kar sproti šivam. Ker sem že v penziji, je to moj način življenja. ‘Gremo s kurzom za ribo,’ bi rekli ribiči, kamor nas neseta srce in veter. Ko odrinemo, se več mesecev ne vrnemo domov. To je življenje, ki ga imam enostavno rad.«

Katica Cvelić (gajeta Zora, Malinska)

»A greste z nami na gajeto?« je vprašala znani obraz z Jadrana, se nasmehnila in dodala: »Vzeli bi vas v posadko, a kaj, ko jo sestavlja edina ženska ekipa.« Ostalo je pri smehu in objemu, štiri ženske so poprijele za rudo, škoto in flok ter odjadrale v noč na ples jader in svetlobe.

Marcello Hubička (kvarnerski guc MD 400)

»Nič, nič jih nisem naučil! Kdo bo za menoj vozlal vozle, pripravljal kaveljčke in natikal vabe na parangal, če samo opazujejo, nihče pa sam ne zna nič narediti!« se je hudoval Hubička, Fiuman z Drage, ko se je pripravljal na vodenje delavnice pomorskih veščin. Sploh je nabrit ta Hubička, ki stavi na majhne sladke poljubčke. Poljub je prevod njegovega priimka Hubička, tudi 6. opera, kot jo je napisal za ljudsko dušo in uho slavni B. Smetana. Prav tak je tudi Marcello, poosebljena duša z morja, ki deli pozitivno energijo in poleg pomorskih veščin kot nekdanji jazz glasbenik na moščeniški obali prepeva slovenski blues.

Igor Knapić (tartana Sv. Andrija)

»Ribiška barka je bila obnovljena s pomočjo sredstev EU. Nosi ime po našem zavetniku, sv. Adriji. Sicer pa pripada najbolj ribiški družini v tem delu sveta, ki se že več generacij preživlja z ribolovom in prodajo rib. Kar obiščite puljsko ribarnico in povprašajte za Mramorko, ki je sicer tudi ena vrsta ribe. Družina Barković-Blaženić zares ponuja svežo ribo z dnevnega ulova.«

Marina Barković, ribarnica Mramorka/ tartana Sv. Andrija

»Na 15. Štorijah smo imeli ognjeni krst. Več kot 20 vozlov maestrala je našo tartano pognalo po morski gladini. To je bil idealen veter za težo naše barke in izkoristili smo ga. V mandrač smo se vrnili s strganim glavnim jadrom, a zadovoljni. Nastale fotografije kar kličejo po natisu velikega koledarja.«

Franko Sirotnjak Batić (lovranski guc Ka de greš?)

»V teh razmerah se je videlo, da ne znamo več jadrati. Barvamo les in se nastavljamo novinarjem, ko zapiha, se nam tresejo hlače. Nikoli ni prav; na regati zmeraj piha premalo ali preveč, nenazadnje iz napačne smeri. Potem se pa jezijo in modrujejo, jaz pa enostavno rad prihajam med take kamerade. Spominjam se prvega povabila v Drago pred petnajstimi leti. Opral nas je dež, ampak jedli in pili smo tako vrhunsko, da vse do danes nisem mogel izpustiti niti ene tovrstne regate v Moščeniški Dragi.«

Luciano in Mauro Tessitori (pasara Julijana)

»Z bratom Maurom živiva v Lovranu, kjer deluje zadruga Lovranska lantina, in smo kar uspešni. Sedaj imamo že več kot deset bark v floti in smo dobrodošli na vseh festivalih morja vzdolž Jadrana. Posebno prijetno je biti del tovrstnih dogodkov, sploh ker sva pod jadri skupaj dva brata.«

Ivica Grbac (lovranski guc)

»To je bila regata, na kateri smo demonstrirali reševanje iz morja. V resnici ni bilo načrtovano, a se je zgodilo. Petkrat sem poizkusil obrniti na boji, pa se ni izšlo niti s pomočjo vesel. Na koncu sem na silo obrnil v veter in nama preobrnil čoln. S Stankom Iskro, mojim flokistom, sva zaplavala, nato pa do reševanja čepela na potopljenem čolnu. Fantje z reške pomorske fakultete so se res izkazali, rešili čoln in opremo, posadka se je mokra, a nepoškodovana, vrnila na kopno. Konec dober, vse dobro, in karavana gre dalje.«

Renata Vincek (TZ Kvarner)

»Sedemnajst festivalov morja je letos samo na Kvarnerju in Istri. Brez čezmejnega sodelovanja Cro/Slo in Cro/Ita bi vse zamrlo. Tako pa so ljudje prepoznali priložnost, da pomorska dediščina ne sodi le v muzeje, ampak je živa. Primerno revitalizirana lahko postane prepoznaven turistični produkt, ki na destinacijo skozi vse leto vabi goste z višjo dodano vrednostjo. Gre za projekte, ki vključujejo celotne lokalne skupnosti. Turizem smo pa ljudje, mar ne?«

Štorija z morja – MD

Podobne teme:

Morda vas zanimajo tudi naslednje teme:

Dodaj odgovor Prekliči odgovor