Lošinj – otok vitalnosti

M. Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com

Že 130 let otok Lošinj uspešno gradi imidž otoka vitalnosti, vrhunske zdravstvene in športne destinacije. Celoten lošinjski arhipelag je izredno priljubljen med slovenskimi turisti, ki se na Lošinj vračajo skozi vse leto. Vabi neokrnjena narava, kilometri urejenih sprehajalnih in kolesarskih poti, čisto morje, kjer je še vedno mogoče sidrati v njegovih prelepih zalivih, kjer so delfini redni otoški obiskovalci. Zanimiva pomorska zgodovina otoka je nekoč dala velike kapitane lošinjskih jedrenjakov, tradicionalno lošinjsko pasaro, iz katere se je izoblikoval celo olimpijski razred, ne nazadnje pa tudi grškega atleta Apoksiomena in po njem imenovano avtohtono otoško kulinariko.

Vpluti v največjo severno jadransko otoško luko, obiskati vsa mesta, najprej po otoku, nato na obali, vzpenjati se na vrhove, živeti z naravo, hkrati pa okušati avtohtone jedi, pomeni obiskati otok, ki je zanimiv in gostoljuben v vseh letnih časih.

Lošinj – otok vitalnosti

Čarobna kombinacija zdravja, gastronomije, kulture in dišav arhipelaga prepozna Lošinj kot otok vitalnosti. Tradicija zdravstvenega turizma traja že več kot 125 let. Osnovo so mu dali mogočni borovi gozdovi, ki so že leta 1892 postavili Lošinj za podnebno zdravilišče, kjer se zdravijo bolezni dihalnih poti. Vsekakor pa je otok z urejenimi sprehajalnimi in tekaškimi potmi namenjen družinskemu turizmu in aktivnemu preživljanju prostega časa. V zadnjih letih se vse bolj uveljavlja tudi kot destinacija, ki je prijazna za kolesarje. Kolesarjenje po otoku postaja trend, skoraj moda, k čemer pa je pripomogla tudi organizacija nedavnega velikega tekmovanja v gorskem kolesarjenju – Mercedez-Benz mauntain bike World Cup.

 

Obnovljena Riva lošinjskih kapitanov je priljubljeno sprehajališče domačinov in turistov.

 

Apoksiomenov muzej

Skoraj dvajset let potem, ko so 30. aprila 2016 našli kip Apoksiomena v lošinjskem podmorju, so odprli dolgo pričakovani Apoksiomenov muzej v Malem Lošinju, s tem pa razvili projekt Apoksiomena na otoku vitalnosti. Trajna namestitev kipa Apoksiomena je izjemno pomembna za celotno lokalno skupnost. »Z razvojem kulturnega in zdravstvenega turizma, s krepitvijo gospodarstva in sinergijo s prebivalci in turističnimi subjekti so izpolnjeni vsi predpogoji za razvoj celoletnega turizma, kar je primarni cilj mesta in Turistične skupnosti Mali Lošinj,« je ob odprtju dejal tedanji župan mesta Gari Cappelli, aktualni minister za turizem v republiki Hrvaški.

Apoksiomen

Grški velikan se je vrnil na Lošinj v Apoksiomenov muzej po devetletnem svetovnem popotovanju. V tem času je začasno bival v Arheološkem muzeju v Zagrebu in Osijeku, Muzeju antičnega stekla v Zadru, Pomorskem in zgodovinskem muzeju hrvaškega primorja na Reki, Etnografskem muzeju v Splitu, Mestnem muzeju Ljubljana, palači Riccardi v Firencah, muzeju Louvre v Parizu, Britanskem muzeju v Londonu in Muzeju Paul Getty v Los Angelesu.

Antični bronasti kip atleta je visok 192 centimetrov. Tri leta pred dvigom iz morja ga je povsem slučajno leta 1997 na globini 45 m odkril belgijski športni potapljač in amaterski fotograf Rene Wauters v podmorju otočka Vele Orjule in otoka Lošinja. Iz globine so ga potegnili 27. aprila leta 1999. To je za zdaj edino najdišče velikega bronastega kipa na vzhodni obali Jadranskega morja. Kip predstavlja atleta, mladega športnika, ki je upodobljen po koncu tekmovanja v trenutku, ko odstranjuje olje, prah in pot s svojega telesa s pomočjo strgala. Med restavracijo so s pomočjo analize uporabljenega materiala in kiparskega sloga datirali kip v čas med 2. in 1. stol. pr. n. št. Prototip, po katerem je nastal bronasti kip, je precej starejši in ga lahko datiramo v sredino 4. stol. pr. n. št. Med devetimi doslej znanimi variacijami Apoksiomena je lošinjski kip najbolj celovit in najbolje ohranjen. Projekt rekonstrukcije Palače Kvarner, v kateri se nahaja Apoksiomenov muzej, je bil izveden na podlagi nagrajene idejne rešitve arhitekturnega biroja Randić-Turato.

 

Inovacija leta – projekt Apoksiomen na otoku vitalnosti

 

Podvodni ribolov s špičasto ostjo

Mali Lošinj na otoku Lošinju je ena izmed najbolj priljubljenih destinacij slovenskim turistom. Zaradi ljudi in tudi zaradi starogrškega atleta Apoksiomena stavi ne le na predsezono in posezono, ampak kar na celoletno turistično ponudbo. Mali Lošinj je bil že davnega leta 1957 gostitelj evropskega prvenstva v podvodnem ribolovu s špičasto ostjo, ki je bilo nato naknadno priznano kot svetovno. Od leta 1960, z izjemo leta 1965, pa je postal redna destinacija tovrstnih tekmovanj. Leta 2010 je bil Mali Lošinj ponovno organizator svetovnega prvenstva v podvodnem ribolovu, s čimer je dokazal, da ni le otok z dolgo pomorsko in ribolovno tradicijo, ampak da slovi tudi po izrednih domačinih, ki vselej stopijo skupaj pri organizaciji športnih dogodkov, še posebej tistih v dotiku z morjem, hkrati pa je otok vitalnosti dal tudi celo vrsto odličnih lovcev s špičasto ostjo: Zvonimir Balenović, brata Vlado in Dubravko Balenović, Frane Domijan, Jure Hajtuna, Trilian Francisković, Boris Makaruna, Frank Busanić in Robert Nikolić so le nekateri med njimi.

 

Otok Lošinj je otok velikih kapitanov, ladjedelcev, pa tudi otok ribičev in lovcev s špičasto ostjo.

 

Vizitka otoka Lošinja:

več kot 200 sončnih dni,

več kot 200 naseljenih primerkov navadne pliskavke,

več kot 230 zdravilnih rastlin,

8116 prebivalcev,

1018 rastlinskih vrst,

112,7 km dolga razčlenjena obala,

več kot 200 km sprehajalnih in kolesarskih poti.

 

 

Zgodnje jutro v Malem Lošinu na otoku vitalnosti, ki stavi na turizem 365. Slovenci smo številčno prvi gostje na otoku.

 

Regatna lošinjska pasara L-5

Na večjem delu Jadrana se je jadralo predvsem zaradi potrebe po prevozu ob obali in med otoki. Na Lošinju pa so jadrali predvsem zaradi športnih aktivnosti. Začeli so z guci in pasarami, ki so bile grajene samo za potrebe regat. Na prehodu iz 19. v 20. stol. je bilo na Lošinju aktivnih kar sedem ladjedelnic, ki so med seboj tekmovale, katera bo zgradila boljšo, lepšo in hitrejšo pasaro. Zmaga na regati je bila namreč stvar časti in prestiža. Zaradi specifičnosti malološinjskega zaliva, v katerem poleti v glavnem pihajo termični vetrovi in maestral, v zalivu pa ni nikoli močnega valovanja, se je zgradil poseben čoln, širok na glavnem rebru, z relativno veliko površino jader in globoko kobilico po celi dolžini, še posebej na krmi, in globokim krmilom. Iz takšnih pasar je kasneje nastala nacionalna klasa jadrnic vrste L-5, ki jih je projektiral domačin Anton Martinolić. Iz njih pa se je nekoliko kasneje oblikoval olimpijski razred Star. Na olimpijskih igrah v Helsinkih 1952 in Melbournu 1956 sta Agostino Straulino in Nicolo Rode osvojila zlati medalji, hkrati pa sta bila v razredu Star tudi trikratna svetovna prvaka.

Prav v spomin na odličnega lošinjskega jadralca vsako leto pripravijo regato, poimenovano po Agostinu Straulinu, ki je poleg regate Pesaro–Lošinj–Pesaro, Liburnijske in tradicionalne Lošinjske tudi ena od štirih najbolj pomembnih, za njimi pa ostaja še vrsta regat v razredih majhnih jadrnic.

 

Turizem smo ljudje, trdita tudi Ferdinando Zorović (Nerezine) in Dalibor Cvitković (direktor TZ Lošinj), ujeta v objektiv na Festivalu morja v Sete – Francija).

 

Navtični turizem

Nasploh je celoten 3,5 NM globok lošinjski zaliv postal ena sama velika marina, ki združuje mestno ACI-jevo marino, operativno obalo s priveznimi mesti za domačine. Na severovzhodni strani zaliva, z obeh strani prekopa Privlaka, ki povezuje luko z Lošinjskim kanalom (premični most se odpira dvakrat dnevno (ob 9. in 18. uri), sta kar dve marini, na drugi strani otoka pa je še manjša marina na Čikatu. Četudi je v lošinjskem akvatoriju ogromno priveznih mest in je prepovedano sidrati v lošinjskem zalivu, je mogoče sidrati v nekaterih čudovitih zalivih, predvsem na južnem delu otoka. Močna burja, tramontana ali lebič so sicer nekoliko neprijetni v lošinjski luki, zaradi specifičnosti zaliva pa ne morejo dvigniti vala. Bolj nevaren je jugo na zunanji južni strani otoka, ki močno vzvalovi morje, ga meče visoko na razbrazdano skalnato južno obalo, poletne močne nevihte, z močnimi južnimi vetrovi in pojavom morske pijavice, pa tudi niso nobena redkost. Vsekakor pa ima lošinjski navtični turizem tako močno razvito infrastrukturo, da se navkljub intenzivnemu turističnemu obleganju otoka barke urejeno porazgubijo po celotnem otoškem arhipelagu, ki se začne na severu z umetno izkopanim osorskim kanalom Kavuada, ki loči Cres od Lošinja, preko Unij, obeh Srakan in Suska, mimo otočka Koludarac v malo lošinjski zaliv ter nadaljuje na jug mimo otočkov Oruda, Palacol, Vele in Male Orjule, do otočka Sv. Petar in Ilovik, tik na vstopu v Kvarnerič.

 

Pet zvezdična hotelska ponudba otoka Lošinja je v vzponu. Na fotografiji resort hotela Belevue na Čikatu.

 

Apoksiomenova kuhinja

Vsakodnevna otoška hrana je bila običajna, enostavna in skromna, sestavljena iz žita, oljk, vina, je ob ribah in drugih plodovih morja izvorno naslonjena na grško kuhinjo. Zajtrk je bil sestavljen iz ječmenove pogače, dateljnov, fig in vina, pogosto se je jedlo le kruh, namočen v vino. Kosilo je bilo predvsem iz ječmenovih jedi, ječmenovega kruha in kuhane zelenjave, večerja pa je bila obilna in bogata, sestavljena iz ribe, klobase, različnih sirov, z dodatkom kruha, orehov in medu. Oboževali so tudi različne vrste sadja, med njimi sveže fige, grozdje, jabolka, hruške, dateljne in kutino, za sladilo pa so zmeraj uporabljali med. Gastronomska otoška ponudba je odlična, vrsta restavracij in »konob« ponuja vrhunske jedi. V središču Malega Lošinja, v prvi ulici za Rivo lošinjskih kapitanov, pa lahko najdemo restavracijo »Za kantuni«, ki je del projekta Kvarner Food, in ponuja ter spodbuja prodajo pristnih ribjih in mestnih jedi, pripravljenih po tradicionalnih receptih.

 

Za vogalom, v Malem Lošinju, se skriva ena najboljših restavracij, restavracija Za Kantuni, ki ponuja tudi Apoksiomenovo kuhinjo.

 

Kanal Kavuada

Enajst metrov širok in 120 m dolg kanal, z globino najmanj 2,2 m, povezuje Kvarner s Kvarneričem. Premični most preko kanala, ki povezuje otoka Cres in Lošinj, se odpira dvakrat dnevno, dopoldne ob deveti uri in popoldne ob peti uri. Prednost vplutja v kanal imajo barke, ki prihajajo iz smeri Nerezin. V kanalu sme biti le ena barka, hkrati pa je potrebno pluti z veliko previdnostjo, saj je morski tok v kanalu močan, presega lahko celo hitrost šestih vozlov. Kavuado so izkopali v rimskem času, nekateri viri navajajo, da morda že celo v antični dobi, okoli leta 167 pred Kristusom. Povezoval je italijanska pristanišča severnega Jadrana z lukami srednjega Jadrana in naprej proti Grčiji. Vse do 15. stol., ko je Beneška republika prišla na Jadran, je ohranjal svojo veliko pomembnost, ki jo je Osorju nato prevzelo mesto Cres.

 

Zlata doba lošinjskega ladjedelstva je bila v drugi polovici 19. stol. Takrat je bilo na otoku kar 12 škverov in ladjedelnic.

 

Mala barka na otoku vitalnosti

Turistično združenje Lošinj in mesto Lošinj sta bila aktivna deležnika v čezmejnem projektu Mala barka 2. Z dejavnostmi pa aktivno nadaljujeta tudi po končanem projektu, saj je pomorska dediščina otoka Lošinj in njihovega festivala morja »Z lošinjskimi jadri okoli sveta« pripoznana kot odličen turistični produkt za vedoželjne turiste. Ostane nam le še, da obiščemo Lošinj – otok vitalnosti in se prepustimo njegovemu vse letnemu življenjskemu utripu.

Podobne teme:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close