Od morja do górja 4

Pohodniški trojček je na ta veseli avgustovski dan v Miniju na »safe mode« parkiral točno tam, kjer sem v prologu zgrešil pot, pred parkom sv. Marka v Ogleju. Nekaj je bilo v zraku, pozitivna energija in dobra volja, celo vznesenost je bilo čutiti. Papkov stari dirkalnik smo pustili v novem predelu Ogleja, mednarodna romarska trojka je spet korakala. Nahrbtniki so bili tokrat težki, pretežki za pot z morja v hribe. Četudi je poletje edini primeren čas za pohajanje po Nebeški poti, je potrebno standardni opremi priložiti tudi opremo za predalpski svet, zaloge pitne vode in hrano, tako vsaj priporočajo tisti, ki že imajo za seboj izkušnjo iz poti pod oblaki.

»Uf, boli, Hoka pritiska na kost in mezinček,« se je po tristo metrih že začel pritoževati Papak, ki si je tudi prislužil psevdonim zaradi istega prsta – mezinca. Bili smo še na čisti ravnici, brez omembe vrednih vzponov naj bi bila vsa prva etapa, pred nami pa že prva težava. Kleni Istran je »cmizlil« in tehtal, naj dokončno uhodi nove, super kakovostne in drage pohodniške čevlje, ali pa naj se kar takoj preobuje v zračne decathlonske sandale. Vztrajal je, saj se mu ni ljubilo preobuti in priznati, da gre spet nepripravljen na pot. Tako ali tako so mu v istem trenutku dale vetra ultralahke pohodniške palice. Iz ene je izgubil zatič, zato palice ni mogel več sestaviti.

»Čača, mi prosim pomagaš odrezati sponko na pasni vrvici kratkih hlač, da popravim palico,« me je prosil Papak v senci drevoreda pred baziliko. Nasmehnil sem se, mu odrezal kovinsko zaponko, ki je vrvico ščitila pred paranjem. V istem trenutku je imel še hlače na pol uničene, ampak, to je on, človek neizmerne volje, ki v najtežjih trenutkih pravi: »Volim, da boli!« (*prev. avtorja: Ljubim, ko boli!). Ampak, uspelo mu je, bil je nazaj v igri, saj s palicami hodi vsaj 5 % hitreje, zato je konkurenčen.

 

 

Vstopno ogrevanje nas je toliko prevzelo, da smo presenetljivo hitro dosegli baziliko, ki je v zgodnjem jutru še samevala. Tudi vrata božjega hrama so bila še trdno zaprta. Še dobro, da sem si jo ogledal v majskem prologu, sicer bi odšel na pot brez vtisa enega največjih in najbolj pomembnih kulturno-sakralnih biserov Camina Celeste. Zakorakali smo po beli cesti svete arheološke poti do prvega znaka, na katerem sta bili dve markaciji: Camino Celeste in desno, skozi park, Salomonov vozel Goriškega camina.

»Park je še zaprt, kam naj torej gremo, bolj levo, po kolesarski?« sem vprašal oba compañera, ki sta imela še manj pojma kot jaz. Šli smo levo in po pol kilometra obrnili, da bi si še enkrat ogledali znak z modro puščico, ki je sicer potrdila pravo smer. Vknjižili smo dodaten kilometer in se vrnili do točke obrata. Pot iz Ogleja sledi znamenitostim, četudi je del trase treba hoditi ob prometni lokalni cesti, prav mimo rimskih forumov. Oglej je vse bolj ostajal za nami, kmalu smo stopali po mehki in zeleni podlagi. Travniki in neskončna polja so zakrili pogled na urbano naselje, edina orientacija je ostajal visoki zvonik oglejske bazilike. Slednji se je zdel na ravnici tako mogočen kot kakšen obelisk, ki ne izgine, venomer stoji blizu in tukaj, četudi so za nami ostajali prvi kilometri poti. Krajina je počasi začela spreminjati svoj obraz. Polja s sojo in sončnicami so začeli nadomeščati vinogradi.

 

»Ali bi kdo jedel grozdje?« sem vprašal Remka in Papka, ki sta se samo muzala. Pa ne zaradi »rabutanja«, ampak v skrbi za prebavo, saj naj bi čvrsti rubinasto rdeči grozdi bili preveč lepi, da bi dozorevali po ekološki metodi. Menda sem ugriznil v starodavno sorto Ribolla Giralla, ki daje lahka in kisla vina, tudi oranžna. Splakniti grozd pa res ni bil problem, če ima človek v nahrbtniku polno kamelo pitne vode. Problem je le, če nosiš s seboj prazen rezervoar, ker se ti ni ljubilo natočiti vode, ali pa, da bi imel lažji nahrbtnik, kot to pogosto prakticira Remko.

Prvi grozd je bil samo zame, drugega sem že podelil. Sladke grozdne jagode so zadele direktno v kri in jo pognale po žilah. Niti vidra v sosednjem potoku nas ne bi zmogla ujeti. Čez travnike in doline smo leteli v smeri Brd, kot mlini na veter, katerih ostanki so ostajali neme priče preteklosti. Prav veliko posvetnega v etapi ni bilo. Morda še ena zaprta cerkev pri Pertuolah, s čudovitim parkom in klopco pod krošnjo drevesa, kjer se je Papak dokončno preobul v sandale. Bolečina zaradi neuhojenih in verjetno premajhnih čevljev je bila prevelika, zato si je možakar raje na hrbet naložil dodaten kilogram, kot da bi že prvi dan zabredel v težave. Podobno je razmišljala tudi Remko in sledila zgledu. Najprej prstki in palčki in petke, šele nato gležnji in stopala je bil moto dneva. Poletno sonce je stopalo v zenit in prva uradna etapa se je bližala h koncu. V strnjeni vrsti smo dosegli Ajelo, kot v slovenskem jeziku imenujemo furlansko mestece Aiello del Friuli.

 

Prišli smo v naselje, ki je razvilo kulturni projekt »Vas sončnih ur«. Več kot sto jih imajo, različnih stilov in motivov. Opremljene so s pregovori, latinskimi reki, poezijo in filozofskimi mislimi. Eden najbolj znanih je: Tempus fugit (Čas beži), ali pa Sine sole sileo (Brez sonca molčim) ali pa Nihil ero sine Phoebo (Nič ne bo brez Feba). *Phoebo – z drugim imenom Feb je pesniško ime za Apolona, rimskega boga umetnosti, sonca, poezije in preroštva. Sončne ure štejejo le sončne dni. Naravnane na zimski čas so točne le pol leta, dokler ne preidemo na poletni čas. Sončna ura je pač naprava za merjenje časa, ki uporablja senco, ki jo meče na označeno površino. Deluje neodvisno od človekove volje, le na osnovi gibanja sonca na nebu.

»Tako lepe so sončne ure, da bi lahko stala pred njimi teden dni,« je zavzdihnila Remko. Prešinila me je zlobna misel, kako bo s to žensko na poti, ko bi teden dni stala pred sončnimi urami, namesto da bi v tednu dni prišla na Svete Višarje.

 

Fran Milčinski Ježek

SONČNA URA

Sončna ura dobro ve,

šteti temnih ur ne sme,

kaj zato, če temno

danes je vse nebo,

jutri zlato sonce bo.

 

Delaj, kakor te uči:

štej le svetle sončne dni.

Če ti je kdaj hudo,

kar pozabi na to,

saj bo jutri spet lepo.

 

Kaj bi cmihal, se cmeril,

kaj bi točil solze,

če kaj narobe gre.

 

Sončna ura te uči,

štej le svetle sončne dni.

Če ti je kdaj hudo,

kar pozabi na to,

saj bo jutri spet lepo.

 

Moški smo z Marsa in ženske z Venere, kar se je še enkrat več pokazalo za aksiom, ki stoji in preklemano drži. Zato smo raje odšli v prvi bar ter si ozaljšali telo z več vrčki piva, pojedli smo tudi vse priložnostne sendviče. Alkohol je udaril v glavo, enako račun prek 60 evrov.

»Začeli smo smelo, ampak tako ne bomo zdržali do konca,« sem tarnal Čača, pa še žiga nismo dobili, ker ga imajo v sosednjem baru. Tokrat se teorija – vzemi takoj, ko imaš priložnost – ni izkazala za najboljšo. Ped poti naprej je bilo križišče, kot glavni trg, na njem cerkev sv. Ulrika (l. 1683/1631), točno na mestu, kjer je bila v 12. stol. zgrajena cerkev sv. Nikolaja. Miklavž mi je pomahal s cerkvenih vrat, ki so bila na stežaj odprta. Sploh je bilo okoli cerkve vse na enem kraju: pekarna, picerija, trafika, mesnica in bar, ki so ga zapirali, ampak z žigom so nam pa le postregli. Nabiti s hmeljevim sokom nismo znali ustaviti koraka, sploh je bila ura komaj dve čez poldne. Spremenili smo načrt in po prvi prehojeni etapi začeli še drugo, tudi to pretežno ravninsko. Za nami so ostale neodvisne sončne ure, tiste, ki že od 3500 let pr. Kr. štejejo sončne dni, kot štirikotni obeliski, ki so metali senco na vse strani neba. Prvo sončno uro naj bi našli v Dolini kraljev v Egiptu, v 13. stol. pr. Kr. Remko, Papak in Čača pa smo stopali naprej po furlanski ravnici. Še isti dan v smeri severa, bliže Bogu in vinskim zgodbam s poti. Saj poznate, kako gre tisti španski ljudski rek: »Cuando se anda Camino se bebe vino!« (*prev. avt.: Kadar se hodi Camino, se pije vino!).

 

 

 

Podobne teme:

• CAMINO SOUTH ISTRIA 1
• CAMINO SOUTH ISTRA 6
• Od morja do górja 3
• CAMINO SOUTH ISTRIA 3
• HIR 3 gre ponovno na pot okoli sveta