Od morja do górja 10
Zgodnje jutro in takoj v hrib pomeni čisti šok za telo, in »krepa« duha, skrajno neugoden občutek, podoben tistemu, ko ti pri zajtrku v glavo nabija poletno sonce. Očitno je bilo potrebno plačati davek, ko smo se dan prej morali spustiti v vas, nadaljevanje poti pa je šlo mimo taistega pokopališča, gori nad vasjo.
»Tokrat gremo lahko po bližnjici, skozi gozda, da sekamo ovinek,« je predlagala Remko, da bi popravila vtis prejšnjega dne. Seveda, začela je v pohodniških čevljih, nogice so bile še spočite, konice pohodniških palic osvobojene plastičnih čepkov.
»Če reče Remko, ni ugovora,« sem pritrdil predlogu. Še dobro, da ni vedela, kaj vse nam bo ta dan prišlo nasproti. Edini znani podatek je bil, da bomo ob koncu etape točno na pol poti Camina Celeste vstopili v gorski svet. Tokratno etapo bo močno zaznamovala reka Nadiža, v katero smo se zagledali že v Čedadu.
Papak je nadaljeval po preizkušeni metodi, v sandalih. Četudi je malo drselo, je vztrajal, kajti spet je šlo po njegovo, čim hitreje naprej. Ko so ga nekoč na francoskem Caminu vprašali, od kod je prišel in kam je namenjen, je rekel, da ne ve, zato naj raje vprašajo compañera. Podobna scena se je zgodila tudi na tokratni poti. Možak je večni opazovalec lepega, njegova katedrala je narava, edina zanj zares pomembna vsebina je skrita v kuhinjskih loncih in žlahtni kapljici, močno ga navdušuje gobarjenje. Ves ostali materialni svet, kultura, sakralna dediščina in religija ga enostavno ne pritegnejo. Torej, bil je visoko motiviran, da v tempu resnih pohodnikov nadaljujemo Nebeško pot. Iz Mažerol nazaj do pokopališča je večji del poti asfaltiran, potem pa markacije potegnejo romarje in pohodnike v gozd. Ta je poln skrivnosti, ponoči precej živ, sledi so vidne pri dnevni svetlobi; razrita zemlja in odtisi stopinj so bili naši sopotniki v smeri Robidišča. Spet smo hodili ob meji s Slovenijo in redno ostajali brez signala. Pohajali smo v deželi lovcev in medvedov. Zveri ni bilo na spregled, morda zato, ker smo bili namerno glasni. Očitno je bil to mali robidov raj za divjad in malo divje pohodnike.
»Kratek postanek!« sem sporočil svoji ekipi. »Čas je za robide!« ki so bile res slastne, dovolj zrele in sladke, predvsem pa jih je bilo na tone. Vsi trije smo si privoščili pravo sadno malico in nadaljevali po gozdni stezi, ki se je končno obesila navzdol. Do prve osamljene hiše je Papak nabral nekaj dežnikaric (lat. Macrolepiota procera), ki spadajo med lističarke. Veljajo za značilne gobe poznega poletja in zgodnje jeseni.
»Kako poznega poletja, saj smo na začetku avgusta, šele vstopamo v zares pravo poletje?« sem nejeverno pogledal Remka, kot bi želel slišati njeno strokovno mnenje. V teh dolinah pod hribi se letni časi vrtijo drugače, pogosto tudi zatajijo, zato previdnost ni nikoli odveč. Konec koncev smo hodili po kotlu vremenskih zmešnjav, kjer ima dež mlade, podobno kot v Bohinjskem kotu. Letno povprečje je kar 2500 mm padavin, zime pa so brutalno mrzle. Še dobro, da jih doseže vsaj blag vpliv morja.
»Bog, daj!« smo pozdravili starejši zakonski par, ki se je v priljubljeni Fiat Pandi 4 x 4 pripeljal do svojega vikenda sredi gozda. »Bog, živi,« je odgovoril sivolasi mož in nas vprašal, od kod prihajamo, in seveda, kam gremo. Zakonca sta se vidno razveselila, ko sta dojela, da smo romarji po Nebeški poti.
»Na Svetih Višarjah, pri Mariji zmolite še za naju,« je prosila gospa, kateri je Zoran podaril najlepšo »marelo«. Takrat še ni vedel, da je nabiranje gob v Italiji prepovedano. Ob pripravi na pot sem prebral, da je mogočih več variant proti Brezju, odvisne so od vodostaja hudournika Legarde in reke Nadiže. Če je vode preveč, je pot neprehodna in nevarna. Šele sedaj lahko pritrdim in razložim tezo, da je Nebeško pot potrebno prehoditi od junija do konca septembra, ko so vremenske razmere najbolj stabilne in vodostaji najnižji. Zelo nepredvidljiv je Legarde, hudournik, ki se v trenutku napolni z vodo in dobesedno pobesni. V resnici je desni pritok Nadiže, ki je bil v tem avgustovskem dnevu precej krotek. Vendar je še zmeraj prelival prek manjšega jeza, vrh katerega gre pot. Bili smo tik pod vasjo Prosnid. Zdelo se je, da nam bo vaški zvonik padel na glavo, ko smo se morali prek južnega pobočja dvigniti do vasi, ki je na pol poti na goro Ostri Kras (563m/728 m). V vasi sedaj živi le še štirinajst ljudi, nekoč jih je bilo več kot sedemsto. Težke življenjske razmere, brez možnosti zaposlitve, in surovo podnebje, predvsem zime, so ljudi pregnale stran. V visokem poletju se spet vračajo v domačo vas in postopoma obnavljajo domačije. Ob župnijski cerkvi premore Prosnid celo etnografski muzej, ki je bil ob našem obisku trdno zaprt. Papak je sedel na trg pred cerkvijo in z lepilnim trakom poskušal popraviti pohodniško palico. Remko je odšla za nosom, sam pa sem sedel na pobarvani leseni stol, na katerem je pisalo: »Božime tele dolince, kvo vas teško zapustim.«
Tudi trije romarji v tem vročem poletnem dnevu bi težko zapustili dolince, če ne bi vsa vesela priskakljala Remko s tremi ohlajenimi pločevinkami koka-kole in fante, vsakemu izmed nas je priskrbela svoj osvežilni zalogaj.
»Od kod vse to?« sem Padre vprašal Remka.
»Dobri mož pri zgornji hiši mi je podaril, brez plačila. Dejal je, naj se še vrnemo, in če ga ne bo doma, naj poskrbimo za njegove mačke!«
Česa takega pa še ne. Zdi se, da so še srčni ljudje, sploh v teh krajih, kjer življenje ni najbolj enostavno, zato pa je toliko bolj izražena srčna kultura. Na krilih sladkorne bombe smo odšli ne daleč naprej, le do glavne ulice, v Osterio Al Centro, kjer smo pili ohlajeno münchensko pivo Moos, ki ga varijo menihi, pojedli njoke s sirom in zeleno solato. Med čakanjem na hrano sem uspel prebrati tudi časopis Novi Matajur.
»Del poti do reke pojdite po cesti, ker je zaradi žleda in vetroloma gozd podrt, še neočiščen in zares težko prehoden,« nam je svetoval oštir. Pa smo šli, kot četica smo zakorakali v naročje 60 km dolge hudourniška reke Nadiže, ki ima v Breginjskem kotu, pod grebenom Stola, več izvirov. Največja sta Beli potok (Rio Bianco) in Črni potok (Rio Nero), od sotočja naprej tečeta pod imenom Nadiža. Turkizno modra Nadiža torej izvira v Breginjskem kotu, pod dolgim grebenom Stola. Njen hudourniški značaj ustvarja številna prodišča, tolmune in korita. Velja za eno najbolj čistih in najtoplejših alpskih rek. Ustno izročilo pravi, da celi rane in ima zdravilen učinek. V vrhnjem toku ima Nadiža značilnosti alpske reke, od Logje naprej pa predalpske.
Jurij Šimac iz Breginja
Nadiža naša
Po dolini naši teče reka,
na njeni poti meja jo preseka.
Od kod prihaja – kam odhaja?
Pojdimo z njo na pot od kraja!
Skrivnostni njeni so izviri,
med Jalovcem in Muzcem so kar štiri.
V začetku strugo svojo vsak izbira,
pod Srednje brdo jo ubira.
In tukaj polna vsa življenja
Nadiža svojo pot začenja.
Mladostno se pod St’rmco zažene,
ovire tamkaj ni nobene.
Kmalu prvi most jo preči –
naziv njegov kraljevsko je zveneči.
Hiti naprej mimo Nardina
in združi z vodo se Namli’na.
Toda pozor:
Na levi mrki Kras že oprezuje,
z grozečih sten jo ogleduje,
od njih šumot valov odmeva,
da Jamnikov pritok okleva.
A dol’ pod Gradcem – v Branu,
ki ves je v sovdanu,
kjer spod Prosnida se prikrade
še voda’ Legrade,
se zapodi v ozko tesen,
njen slap šumi tam svojo pesem.
Visoko gori zvon odmeva,
vasica loška tam sameva.
In že se most naslednji čeznjo pne’,
tu stara pot je za Rbiščane’.
Zatem čez kamne oble se preliva,
hiti, se peni, ne počiva.
Ko pa ovinek velik naredi,
pod ce’sarjevim mostom končno se umiri.
Nizdol od mosta že se obotavlja,
otočke prodnate naplavlja.
Nad njo – na Lupu – cerkvica sv. Helene
ozira v loge se zelene.
Poleti ob sotočju Bele
kopalcev gruče bodo oživele.
Od tod njen tok mimo Podbele,
obliva tiho prode bele.
V zavojih blagih skozi beke,
zazreš se v bistrost naše reke.
V njih še Stol se ogleduje,
ko hkrati stare zgodbe premišljuje.
Še na večer, ko zarja zardeva,
njen trak srebrni daleč v hrib odseva.
Pod Hurjem tam v Koritih,
v tolmunih čistih, skritih,
čaroben svet ustvarja
in svojo pot nadaljnjo preudarja.
Pri Robu pa ostro’ zavije
v sotesko Matajurja – Mije.
Grede, ko se od nas poslavlja,
na skali sivi sv. Volarja pozdravlja.
Naprej se pritajeno vije,
kot da boji se,
kdaj izgubi se
v ravnini Furlanije.
Taka je Nadiža naša:
Kadar je pohlevna,
je njena melodija spevna.
A včasih se tud’ razsrdi
in povodenj naredi.
Takrat svoj tok preusmerja,
»mosti’ poderja«, ne prizanaša,
kar pride ji na pot, odnaša,
ta Nadiža naša.
Prišli smo do Mosta na Nadiži (Ponte Vittorio). Reka je v tem delu poti mejna reka med državama. Z ljudsko pesmijo sem za trenutek vstopil v Slovenijo. Do Breginja je bilo le še 4,5 km, do Kobarida 15, nato sem se vrnil nazaj na desni, italijanski breg Nadiže. Na sredini mosta je v kamnito ograjo vdelana skulptura Brez meja, ki jo je Alfredo Pacile izdelal na 27. mednarodnem simpoziju kiparstva v Reani del Rosale. Poklonil jo je v znak prijateljstva dveh narodov za spomin na 23. december 2007, ko je padla meja. Lepa gesta bodri, da bomo znali ohranjati mir, saj je vsak mir boljši kot vojna, četudi je zmeraj nepravičen. S kraja, ki je nekoč razdvajal, sedaj pa združuje, smo odšli proti zgornjemu toku. Predalpska reka je kmalu spremenila svoj značaj. Skupaj z njo smo vstopili v alpski svet.
»Mar gremo spet le še navzgor?« se je ponovno pritožila Remko, ne da bi vedela, da je naš cilj etape na zglednih 795 m. Tiho smo stopali pod gorami. Pred nami se je odpiral pogled na dolg in visok greben Stola, vršaci so se bleščali v soncu, visoko na nebu so jadrali plenilci. Bilo je prav pravljično. Ne znam si čisto dobro predstavljati, kakšni so občutki, ko vreme ne služi. Nasproti našim, kot v raju, znajo biti precej peklenski in tesnobni. Lepota narave ima pač različne obraze, kot morje, zato velja globoko spoštovanje, preudarnost in previdnost pri načrtovanju poti. Na ozki stezici sem premišljeval, zakaj s seboj vlečem dva, ki vsak romarski dan trkata na moj urnik in motita osebna premišljevanja, saj vem, da je edini pravi Camino tisti, ko si sam s seboj in Bogom. Ako želiš, šele nato z občestvom, ki si ga dnevno izbereš ali zavrneš. »Usoda je tako hotela,« sem odgovoril samemu sebi, in pritrdil, da sem naredil nekaj dobrega. Še danes sem prepričan, da Remko in Papak nikdar ne bi stopila sama na to pot. Z menoj sta jo uspešno prehodila in si potrdila, da zmoreta. Nenazadnje sta pokazala hvaležnost, da sta del ekipe, ki ne poklekne prav zlahka.
V tem miselnem obilju sem skoraj spregledal, da je reka Nadiža izginila. Usmerjevalna tabla za Črni potok je ostala za menoj. Deset minut je bilo do tja in deset do Belega potoka, kamor smo bili namenjeni. Kristalna voda se je valila prek skal, sproti je ustvarjala prodišča. Bila je tako čista in prosojna kot Mati Devica v belem pajčolanu. S Papkom sva odložila nahrbtnika in se povzpela prek skalnih tolmunov do slapa. Nikjer nikogar, Božji mir je vnesel nemir. Slekel sem obleko, sezul čevlje in nag, kot božji otrok, stopil pod slap. V objemu mrzle vode sem se počutil živega pod svobodnim soncem. Milijon vodnih kapljic je poljubljalo moje telo. Zaprl sem oči in lebdel v brezmejnem užitku, ki nam je ponujen, le ujeti ga je treba znati. Obrnil sem se in pil vodo iz slapa življenja, kot bi še zadnjič poljubljal devico, predno bi jo peljal pred oltar. Pravljica je bila končana, ko je pod slap želel tudi Papak. Tovarištvo na poti je tisto, ki največ velja, zato sem nesebično stopil vstran. Sploh je bil skrajni čas, da odidem izpod slapa, kajti začutil sem praskanje v grlu. Vroče poletno ozračje, lokanje hladne vode in tuširanje z njo bi lahko terjalo tudi svoj davek. Na srečo se je vse dobro končalo. Beli potok je nedotaknjen tekel naprej, kot smo tudi mi spokojno odšli do konca in novemu začetku nasproti. Pred nami je bila noč v Brezju (Montemaggiore) pod Veliko goro.
